Si še isti človek?

ko zamenjaš obleko in se namesto v sonce oblečeš v noč. si še isti človek?
sprašujem se in skrivam besede.
trikrat poskoči in preženi mraz iz otrplih prstov. preženi sanje nazaj v njihov svet in se ne spomni več nanje. težko.
in bom pela in plesala vso noč. da bom živela. in vem, da bom. in oči se bodo iskrile. le na trenutke jih bom skrila, takrat bom tvoja.
sneguljčica in sedem palčkov. ups, ne, dedek mraz in njegovi škratje.
in odidem in se skrijem in opazujem z rdečo obarvane puhaste oblake. se zavijem vanje kot v svilo in zaspim.
in srečno vam in srečno meni.
in manj zmedenosti zame. kar tako.
bodite vi....


jaz bom jaz. zavita v sonce.

u.

Omarica na koncu vrste

ne vem če se zavedam vsega kar vem. in ne vem če vidim vse kar gledam.
si kot vožnja z avtom bre zavor, ali pa kot poljub neveste z njeno ljubeznijo medtem, ko jo ženin čaka pred oltarjem. vem da sem tukaj. ne vem kaj naj storim. povej mi. prosim.
posteljem si posteljo in čakam, da prideš, da se me dotakneš. zamižim in te vidim. čutim te in ti mene.
spet skrivam poglede, ker nočem, da bi napačni ljudje prebrali napačne misli. katere so napačne? so res? in odidem stran in ti obrnem hrbet in ti me kličeš, a jaz hodim naprej. bo tako? ali obratno? tridesetkrat drugače in tridesetkrat narobe?
in pišem in ne vem kaj. in vem, da bereš, in vem, da razumeš, in vem, da se sama ne razumem.
in poskočim in se te otresem. in sedem, na tvoja kolena. in tako boliš in tako sem srečna. in nikoli te ne bom mogla imeti in si tako zelo moj.
in tega ti ne smem povedati, zato tega, kar je napisano zgoraj ne beri.
na svoj neposrečen način sem srečna. da sem. čeprav bi se najraje vrgla iz svoje glave in se nikoli več pogledala v ogledalo.
spet sem tukaj. še bolj kot prej. in utripam zate in živim zase. in hodim po svetu kot mesečnik. se spotikam ob kamenje in skačem čez prepade.in hodim dalje.
gledam se na platnu, kot kakšen star, črno-bel film. in se smejem sama sebi.
se nasmehnem in zaspim. ovita v modrino.

u.

Hkratnost, ki bega

matematično nemogoče, a vseeno prisotno. hkratnost tako nemogočih dogodkov se izključuje. na žalost ne iz mojih misli. ali iz tvojih. v mojih se, priznam, počasi briše.  ne vem kaj mi je, da počnem stvari, ki jih. vem, a mi ni žal. niti za sekundo, niti za najmanjši možni trenutek.
hop v tvoje misli. in ostanem tam. in ne grem nikamor. in ne boš se me znebil. nikoli.
moje roke so prekratke, da bi te dosegle in moje misli prešibke, da bi te imele samo zase. sovražim se zaradi tega. poznaš me.
snežinka, ki  mi je padla na nos mi kaže barve sveta v  drugačni luči. kot kalejdoskop se spreminjajo in utripajo. zase. tako samosvoje so. kot si želim biti jaz.
bodi. sem.
pojdi. grem.
smejem se na ves glas, neki že dolgo nazaj slišani šali.
sem jaz in sem hkrati nekdo drug. postila bi vse za sabo in se ne vrnila.
pa vseeno ljubim. vse trenutke, vsa srca, ki me imajo rada, in vse poglede, ki se mi smejejo.

rada bi bila vijolična. sem le temno rdeča....

u.

Sneg

sneg in mraz sta moje misli in čustva, ki so obstala v času, ovila v led. opazujem jih iz vseh zornih kotov, kot 3D projekcijo v tehnološkem muzeju. analiziram jih, si zapisujem, ogledujem, priklopim jih na vse možne naprave. nato odčitavam, računam, delam zaključke. za katere seveda ne vem kaj pomenijo. treba bo drugače.
izmerim si srčni utrip, pritisk in temperaturo. pregledam vse knjige, da bi našla povezavo, a je ni. tako tudi ne gre.
potem poizkusim.
pobožam, da vidim.
poljubim, da vem.
zaključek je jasen. misli na pravi poti.
ne bo šlo. drugič. na drugem mestu, ob drugem času, z neko drugo dušo ob meni.
vržem se v sneg. danes sem pomirjena. ne oziram se na jutri. ne vem kako bo. skušam dajati vtis, da ne iščem. deluje ali ne deluje? zamahnem z rokami in nogami, da se izriše angelček okoli mene. pobožne želje.  zvezde in zasnežena pobočja vsrkavam vase kot zrak. ledene rože na oknih in snežinka na rokavici.lepota. malenkost.
v mislih trikrat skočim na glavo v vodo. hladna voda, obdana z zelenjem. obstajajo trenutki...
hitim in polnim glavo z mislimi. snežena kepa mi prileti v obraz. že grem. danes? jutri?
nekoč!

modra barva mi preseva obraz...

u.

Občutek

kaj je občutek, ko se peljemo proč od ljudi?
je nori svet, ki nas oboka, in je zbogom...

vsaj dan nekomu rečem zbogom. vsak trenutek se poslavljam. z besedami ali pa mislimi. ni važno. a vem, da se od nekoga ne bom nikoli poslovila.
vem, da tudi on to ve...

u.

Ne več...

 ne zmorem več. svet se igra z mojimi čustvi kot otroci s frnikolami. jaz sem preveč za svet. in moje barve so pretemne, da bi jih kdo opazil.
kitara sameva v kotu in že dolgo ni zazvenel en samcat akord z njenih strun.
oblečem se v žive barve, da bi me svet opazil, a me spregledajo. kdor me zagleda mi vidi v dušo in takrat se obrne stran. ker ga je sram. mene.
v tej minuti se ne znam smehljati in solze polzijo po licu v ritmu balade. brišem spomine. ne. skušam jih izbrisati, a se le kopičijo nekje za očmi.
obljube splahnijo in se poskrijejo pod kamne, da jih nihče ne najde. nihče jih ne išče. pozabljene so. rdeča luna in neskončna obala sta pozabljeni. glasna glasba in rdeče kolo prodana za užitek.

ko bom velika, bom imela črno kolo. ne vijolično bo. vsak dan ga bom očistila, da se bo svetil v soncu in zaslepil vse hudobne obraze. z njim se bom odpeljala v sončni zahod in se nikoli več vrnila. odšla bom sama. da pozabim. vse. ker ne znam povedati kaj. odpeljala se bom na najbolj samoten kraj in izkričala svojo dušo, da mi zmanjka glasu. in bom govorila le še z mislimi. ampak ne bom govorila, ker ne bom imela s kom govoriti. zato bom molčala in bolje bo tako. jesen me bo obdala z barvami, zima z belino, pomlad s cvetjem in poletje s soncem. ostala bom v poletju in se kopala v rumeni. zavrgla bom črno, sivo in belo, ker to niso barve. ležala bom v travi in mislila na NIČ. okušala bom vonjave in risala zvoke. marelična za nežnost, rdeča za ognjevitost. modra za umiritev. zelena za treznost. rumena za veselje. oranžna za pravo srečo. in vijolična za... vijolična za čisti MIR. oddahnila si bom. zaspala. sanjala. o medvedu, ki išče svojo senco, ker brez nje ni popoln. sledi soncu in jo išče in ne opazi, da mu senca ves čas sledi. da je ves čas z njim in ga spremlja ter, da ga ni nikoli zapustila. ko se predramim, odidem.

misli nam v glavah naredijo zmešnjavo. vse teži h kaosu. in vse je kaos. vse urejeno je le urejeni nered. in ves nered je tisto pravo.
anbanpetpodganštirimišivuhmepiševijavajaven!
konec igre. ti si izpadel.

u.

Dež

dež me razkraja in hkrati dopolnjuje. življenje je lepo, čeprav ga včasih gledaš skozi z blatom zamazane oči.
trapa!
svet je obrnjen na glavo in ti tega ne opaziš. vrtiš se v krogu in hodiš po rokah. da ne izpadeš neumno. vsi se ti smejijo za hrbtom. kljub prikrivanju.
beži. skrij se.
veseli se. skači od veselja. nasmej se. uživaj. prepusti se toku.
mogoče. samo še....

u.

Sladk(B)osti

samo tako in samo za zraven. kaj pa vem. razbijam si glavo s tem kar ne vem, s tem kar sem. sem preveč zase in za preveč oči, za preveč rok, obrazov, dotikov.
bežim iz enega kota v drugega, se skrivam in kot boksar čakam, da napadem. življenje?
preveč mi je všeč rdeča v kateri se najdem na trenutke, da bi jo pustila za sabo. a preveč boli zanikanje in odmikanje, da bi lahko nadaljevala.
prepričala se bom. odtegnila roko in zajela sapo. se skrila pod odejo in počakala, da mine nevihta.
zjokala se bom nad sliko. tako nepomembno, tako razumljivo, tako pomenljivo.
čestitam! lepotec je! zdaj pa še jaz. sčasoma.
hop, hop, hop... na tri, štiri, zdaj vsi skočimo čez ograjo. to je moderno, to je in. še ena črtica na posteljni stranici. ne, ne danes. mogoče jutri. verjetno nikoli.
pokrijem si oči z rokami, upihnem svečke in si zaželim.... pssst... ne smem povedati, ker se potem ne uresniči.

odidem. nekam daleč, daleč proč. za vedno. nekam na toplo. stran od svojih misli in stran od sebe. za vedno.
ker preveč čutim.

u.

Nasmeh v ogledalu

vse kar lahko rečem je: hvala vsem! za vse! za vsako minuto in sekundo. za vsak objem, pogled in dotik.

na trenutke mi na glavo padejo sekunde dneva in rečem si, da ni vredno. takrat se skrijem in jočem. takrat ne ljubim, ampak samo čakam. pokam s členki na roki in v svoji živčnosti razbijem najljubšo skodelico za čaj. pulim si lase in čakam, da mi nekdo pove, da je varno vstati. da je varno nadaljevati z življenjem. trepetam in grizem ustnico. ubijam s pogledi in cepetam z nogami. dokler se ne utrudim in zaspim v solzah.

a v dnevih kot je ta, v dnevih kot jih živim sedaj, se pogledam v ogledalo in si rečem, da sem srečna. res sem. zdaj ljubim. zdaj si lepim bleščice na oči in jih občrtavam z barvico, da je lesk še bolj očiten. zdaj hodim po svetu z dvignjeno glavo. zdaj razširim roke v pozdrav, ko zagledam prijatelja. barve sveta so v rdeče oranžnih odtenkih s pridihom modre. in listje, ki pleše v vetru, le zame poje uspavanke v večerih... da lahko zaspim v objemu...

zase...

u.

Prazni vagoni življenja

kdo nam bo rekel da živimo? za koga se trudimo če ne zase? za okostnjaka v omari? ali pa sedem belih mišk, ki plešejo pod pijano mizo? vsak dan prekladamo svoja telesa izpod ene giljotine pod drugo. vsak dan jih postavljamo na dražbo ljudem, ki ne znajo jokati. prodajajo nas za ničvreden denar, za brezsmiselne užitke. pregledujejo nam zobe in bičajo zaradi neposlušnosti. zapirajo nas in nam ne pustijo svobode.

kam hitijo ljudje? zaviti v plašče spogledljivosti in nespodobnosti. kaj jih žene, da odhajajo? strpani v vlake in pohujšljivih pogledov.

bilo je predvčerajšnjim...

u.

Popotovanja

najlepše je hoditi po ulici z odprtimi očmi in samo opazovati. želeti in ljubiti. 

čudim se svetu. vedno znova kot majhen otrok. s tisočimi lučkami v očeh in usti razpotegnjenimi v nasmešek.

videli smo in se čudili...

 ... predirnim očem, ki so zrle na nas z višine. nas opazovale in spremljale na vsakem koraku.

...preprostosti in hkrati kompleksnosti živalskega sveta .

...omejenosti človeškega razuma in njegovih misli. možnosti strpanja človeka v kletko, brez kakršnih koli pojasnil. in na drugi strani svoboda človeškega duha, ki se ne pusti ujeti in vedno išče možnost za pobeg. za prostost.

...moč odločitve. in skrivnost upanja.

...veselje zmage nad sabo.

...neminljivost medvedjih šap.

 ...skrite možnosti.

...vrtiljak življenja.

...smešne možice.

 ...mogočne monumente.

... in uro, ki samo odšteva in tiktaka. nikoli se ne ustavi...

vem, da mi bo življenje dalo še mnogo. na trenutke veliko preveč, na trenutke premalo. in vem, da bo med dobrimi veliko slabih stvari. vseeno rečem: pozdravljeno življenje! ker si lepo...

u.

Vrnitev v preteklost

počasi. mogoče ne danes in mogoče ne jutri. kaj pa vem. mogoče bom nekoč spet lahko pogledala svetu v oči. trenutno ne morem in zato medvedi odhajajo na počitnice. za nekaj minut. kakor se mi zljubi. takrat, ko zaženem v glavi še tiste zadnje sive celice. takrat. preveč razmišljam, preveč mislim. spet bi rada v mehurček. da bi me le ta nosil po življenju. in, ko izrečem željo, se že zavem, da ne bi bila srečna. vem da bi mislila da sem. globoko v sebi si želim razmišljati. o prihodnosti. o tebi. o meni. o Njem. pa si ne upam...
že dolgo ne spremljaš več. že dolgo me ne čutiš več. jaz te. še enkrat in ponovno te čutim. ne smem. ne znam. boli.
jesenske barve se svetlikajo po pokrajini. v jutrih mi megla objame obraz in skrije izjokane oči. nasmešek pa se iskri v sivini. štejem liste na veji. tritisočpetstosedeminštirideseti je že odpadel z nje. žari v ognjene rdeči barvi. všeč mi je. vsrkavam vsak sončni žarek, ki se prebije do moje kože. zavrtim se in naredim kozolec v sebi. zase. prestopim ograjo in se vržem v globino. letim. vsaj za hip. nato odprem oči. ni te. spet.
zjutraj zaprem oči in si z mano. kot si že bil. prepustim se toploti, ki se razgubi, ko se zopet zavem kje sem. zakaj se ves čas vračam v preteklost? zakaj me z besedami mamiš nazaj? kako me lahko gledaš v oči in mi hkrati rečeš zbogom in pogrešam te? zakaj? kako?
preveč je vprašanj za danes... jutri...

u.

Prezgodaj... zame...

zvita v klobko na tleh v temni sobi. jočem v sebi. trenutek se zliva v trenutek in življenje se zazdi nično v primerjavi z neskončnostjo. razmišljam kaj je na drugi strani. kaj je tako vabečega tam za obzorjem, da si želiš odpotovati tja? zakaj si odšel?
tri besede, deset lepih pogledov in ogromno misli namenjenih tebi. lepih misli, z mojim podpisom.
tako pogumen si! ne vem kaj naj rečem, ne vem kaj napišem.
vem, da boli. vse. vsi trenutki, vse besede.
v tem trenutku bi najraje odšla. se skrila za vedno. brez zlobnih pogledov, brez neizpolnjenih obljub. brez vas vseh.
pogrešam. vse in vsakogar s komer si delim srce. veliko vas je. preveč. preveč za ta čas. preveč za to življenje.
rada bi se poslovila od vas. vam pomahala v slovo. a takoj, ko to storim, se z neznansko močjo spet vrnete v moje življenje. in zopet odidete. za sabo pustite le razdejanje.
hočem vedeti. hočem upati. pa vem, da upanja ni več in da bodo nekatere stvari za vedno ostale skrite.

u.

Neodkriti odmev

premetavam se po postelji in pozdravljam jesen. lepa je. letos je nisem pričakovala. ampak je prišla. vedno pride. enkrat z leve drugič z desne. včasih prileti kar iz zraka. zakopavam se v pričakovano listje. da me nihče ne najde in ne odkrije mojih šibkosti. rdeč list si posadim na glavo, rumenega na nos.
 s črnimi čevlji odprem ježico in poberem kostanj. da ga spečem. enega po enega. zate.
nato stečem so vodnjaka in v njem najdem svoj odsev. pogovarjam se z njim. ne bo izdal. odmev mi bo pritrjeval. srečna bom in izgubljena...

u.

Dve polovici srca

neprespanih oči in trudnega koraka. vem, da bo lepo in da bo na koncu le zaigral nasmešek na obrazu. ljudje s katerimi sem so tako poznani in hkrati tako tuji. večkrat sem že rekla zbogom in večkrat smo se spet srečali... nikoli več v polnosti hodili po isti poti. spreminjamo se, oddaljujemo se drug od drugega. v mislih. hkratno tudi v dejanjih. skrivam se. ker nočem da vidijo kaj sem, kdo sem... drvim dalje.
izrečem veliko besed. mislim še več misli. lepo te je bilo slišati...
zbudim se šele ob monotonem ponavljanju in skupinskem petju. gane me. že dolgo ne tako, na tak način. prevečkrat pozabljam. mogoče zato tako boli?
dež je spral z mene vse kar je bilo preveč. resnično. domov sem odšla lažja in pomirjena. z nasmeškom na obrazu. končno.
dve polovički sestavita srce. popolnost. ljubezen je premalo cenjena. prijateljstvo še manj. odšla bom in se vrnila s krili. ne vem od kod. takrat bom živela. vem da bom. in ljubila bom in bila ljubljena. zagotovo. do tja me bo odnesel veter. ugibam.
hkratnost in čas me bolita. želim si živeti v drugem času, a je nemogoče... ne zmorem. lahko bi... preveč...

zopet objemi in stiski rok starih prijateljev. pogrešala sem vas. zelo.

u.

Najina pesem

...Ko slika bo zbledela zbudil se bo glas,
takrat zapri oči s teboj bom spet jaz.
Kot noč, ki tiho z jutrom odide drugam,
stopila bova skupaj na najino stran.

Mmmmmmm,
pesem to poznaš le ti.
Mmmmmmm,
srečen sem če srečna si.

Vem enkrat čas spremenil bo vse kar boli,
le tvoja koža, kakor moja diši.
Prijatelj tvoj ostal bom na poti do zvezd,
vem enkrat bova našla sledi skritih cest... 


u.

Poplavljen dan

poplavljen dan je danes. dež ne poneha in zemlja ne sprejema več vode v svoja nedrja. luže in lužice, potoki in potočki nastajajo na travniku. vidim blesk strele in slišim grom, ki bobni po nebu. prijetno mi strese telo. skupaj z dežnimi kapljicami, ki škrebljajo po strehi, me pomirja. pomirja občutke nesprejemanja, zavračanja in odtujenosti.
čutila sem poglede na zatilju in ostre sulice misli naperjene vame.

voda bo odnesla s seboj vse kar je slabega. očistila me bo nepotrebnih stvari in mi pokazala pravo pot. ne vem kako in ne vem zakaj, ampak bo. kapljice nežno polzijo z listka na listek, se zrcalijo druga v drugi in potisočerijo svoj odsev. padejo z neba in se združijo. odidejo po poti navzdol in samo navzdol. do morja. do svobode.

ne vem kaj je resničnost in kaj ne. tako čutim...

moja glava je poplavljena z mislimi. na nekoga. na nekaj. voda upada. a misli je vedno več...

u.

Z glavo pod vodo

preveč imam. kolo, veter, sonce... preženem misli, ki mi razjedajo še zadnje občutke, ki so ostali. voda, bežim k vodi. vem zakaj, vem, da veš zakaj.
oči se obrnejo proti nebu in travne bilke me pobožajo kot že dolgo ne. zelena barva mi seva v oči in počasi izničuje rdečo. ognjeno barvo. v trenutku mi je zalila pogled in le stežka vidim kaj mimo nje.
na nebu se lesketa dvoje kril. mogočni ujedi krožita nad mano. ujamem lesket peres, ko znova ujame veter in se nagne v nov zavoj. dviguje se z vetrom. čim višje, še bližje soncu. občasni mogočni zamahi kril in lebdenje na vetru me omamijo. tam zgoraj sem z njima. čutim veter v peresih. prodorne oči. ostri kremplji.
svoboda. ptici sta svobodni. spoznanje me prešine kot sulica in se zareže v moje misli.
želim si svobode. imam jo. delno.
hodim v krogih. veter mi mrši lase in strah mi stiska želodec, ko se preizkušam. stisnem zavore. k sreči. sonce mi polni baterije in življenje je na trenutke tako trapasto smešno. z očmi polnimi solza žalosti in sreče zrem v svet. pričakujem prve obarvane listke in kostanj. zbujam se v meglena jutra in čakam medvede, da me odnesejo proč.
namesto goloba mi je vran, črn kot oglje, prinesel sporočilo. lažna vljudnost se je kot lepljiva sluz razlila s papirja. ne sovražim. pomilujem. zlohotni obrazi se v mojih mislih spreminjajo v klovnovske maske. režeče prikazni, ki naredijo norca le iz sebe. ne opazijo, da se spominov ne more vzeti. moji so. in tvoji. nasmešek na mojem obrazu se jim roga. jaz pa kažem osle in prevračam kozolce.
hop. hop. hop. na najvišji vrh. da Ti povem, da te ne maram, da Ti povem, da te imam rada. da se Ti zahvalim. da Te obtožim vsega, zaradi česar mi ne gre. da izkričim v obraz. vem, da me boš Ti poslušal. Ti veš.
nato potopim glavo pod vodo in se ne vrnem več. tišina je tu. mir.

kako sem? presenetljivo dobro....

u.

Kava z mlekom in dve žlički sladkorja

sanje me lovijo podnevi. obrazi se pačijo in kričijo, ne dovolijo mi blizu, ne dovolijo naprej. ampak ne oziram se. hodim naprej po poti za katero jaz odločam kam me bo pripeljala. to vem. to mislim. to upam.
zajčki bežijo po trati in se skrivajo v grmovju. jaz skrivam poglede. besede se ne zadržujejo več v ustih in planejo iz njih, kot da bi se jim kam mudilo. prehitro. nepremišljeno. ni mi žal. igram igro v kateri ne morem izgubiti. imenuje se življenje. izid je tako ali tako že znan... pomembna je igra sama.
kava se že kuha in prijetno diši. ne moti me dejstvo, da je ne pijem. grenka je.
ponoči gledam v črnino in opazujejo me prijazne oči. noč je lepa. ne vidim obrazov in oči, ki me gledajo izpod čela. noč je drugačna. takrat kraljujejo dotiki.
nikogar ne maram v svoji postelji. brcam in odrivam. moj prostor, moja toplota. beži. grizem.
najmlajša. mogoče. na papirju.
skrij se. skrivam se. za vekami.
besede, besede, besede... zakaj? niti sanja se mi ne.

u.

Solza

danes se v solzi zrcali ves svet...
opazujem ga in si mislim, da ni vredno...

zrcalna podoba me zavaja in me vabi...
včasih pozabljam, takrat se kesam...

povej mi! zakaj se smejem in jočem hkrati???

u.

Iz principa...

... bom postavila svet na glavo. da vidim kakšne izgledajo stvari iz te perspektive. mogoče mi postane všeč. dokler mi ne steče vsa kri v glavo.
... bom rešila svet. ne zato, da bi rešila ljudi, ampak, ker bi rada še kdaj videla sončni vzhod.
iz principa bom naredila vse po svoje. ker ne maram, da mi ljudje govorijo kaj in kako. želim biti svobodna in živeti svoje življenje in ne scenarija napisanega ob mojem rojstvu.
iz principa bom zažgala knjigo. da vidim kako plešejo črke v ognju. ... in si potem kupila novo. ne bom je prebrala le na polici bo stala in mi delala družbo. iz principa.
pojedla bom vso čokolado in iz folij sestavila most med ljudmi. iz principa.
splezala bom na najvišji vrh in zakričala na ves glas, da ne maram sveta. iz principa. nato bom odšla v dolino in objela vsakogar. iz principa.
jesenske liste bom pobarvala na vijolično in modro in jih nato spravila za naslednje leto. iz principa.

vse kar bom napravila bom storila iz principa. ker si jaz tako želim.

želim Živeti.
iz principa.
kljub vsem oviram.

u.

Luna

kaj se skriva za luno? za vsemi kraterji in dolinami? na tisti črni, nevidni strani, ki kakor, da ne obstaja?
v noči, kot je današnja, ko z okna opazujem svetel plošček na nebu, in ko mi mesečina ne pusti spati, si zaželim, da bi odletela tja gor med zvezde in preverila.
mogoče se tam skrivajo majhna vratca, ki me popeljejo v poseben svet. svet tam zadaj... za očmi, za mislimi. v svet, kjer nič ni narobe in nič ni prav. kjer je vse obrnjeno na glavo in, ki bi me sprejel v moji otroškosti. tam kjer so drevesa oranžna in nebo zeleno. kjer čutiš veter v laseh in se po nepotrebnem obremenjuješ s praskami, ki jih narediš. kjer spanec potegneš dolgo v nedeljsko jutro, ali pa tudi ne... ravno tako storiš, kot si tisti čas želiš. iz principa.
tam metulji sedajo na cigaretne škatlice in milni mehurčki se ne razpočijo. tam se postaviš na glavo in poslušaš kri, ki buči v ušesih. brezskrbno. kar tako. tam bi se igrala s prsti. en palec, dva palca, pet palcev. tam bi se vsi vozili s kolesom. s pedali ali pa brez.
čakala bi na sončni zahod modrega sonca, ki nikoli ne zaide. ujela bi vlak, ki je že odpeljal. splezala bi na drevo in se do sitega najedla češenj pozimi. lastovki bi pripela sporočilo na rep in ji pustila da odleti v tople kraje. ne vem kaj piše v pisemcu. ne vem komu je namenjeno. štela bi utrinke na nebu obsijanem od sonca in vse želje naglas zamolčala. v pijanosti bi hodila še bolj naravnost. in pila bi jagodno vino iz norveških jagod. in jedla najboljšo morsko hrano iz sahare.
pozdravila bi malega princa in njegovo vrtnico, zaklicala vprašanje učenjaku in napisala knjigo o vplivu sonca na medvede.
zamislila bi si kotiček, pokrit z mahom in ob vodi, kjer bi zaspala...
... in se rodila dvajset let prej...

u.

Never is a promise

You'll never see the courage I know
Its colors' richness won't appear within your view
I'll never glow - the way that you glow
Your presence dominates the judgements made on you

But as the scenery grows, I see in different lights
The shades and shadows undulate in my perception
My feelings swell and stretch; I see from greater heights
I understand what I am still too proud to mention - to you

You'll say you understand, but You don't understand
You'll say you'd never give up seeing eye to eye
But never is a promise, and you can't afford to lie

You'll never touch - these things that I hold
The skin of my emotions lies beneath my own
You'll never feel the heat of this soul
My fever burns me deeper than I've ever shown - to you

You'll say, Don't fear your dreams, it's easier than it seems
You'll say you'd never let me fall from hopes so high
But never is a promise and you can't afford to lie

You'll never live the life that I live
I'll never live the life that wakes me in the night
You'll never hear the message I give
You'll say it looks as though I might give up this fight

But as the scenery grows, I see in different lights
The shades and shadows undulate in my perception
My feelings swell and stretch, I see from greater heights
I realize what I am now too smart to mention - to you

You'll say you understand, you'll never understand
I'll say I'll never wake up knowing how or why
I don't know what to believe in, you don't know who I am
You'll say I need appeasing when I start to cry
But never is a promise and I'll never need a lie

Fiona Apple

preveč danih obljub. preveč izrečenih besed.

vikend prelep, da bi ga opisali z besedami, a vseeno se konča s kamnom na srcu.

takrat, ko najdeš skrit kotiček sredi ničesar, obdan z gozdom in reko, takrat veš, da si srečen.

u.

Črno-belo

rdečarumenazelenamodraoranžnavijolična.
vsebarve.nakoncupabovsečrnobelo.
v barvah...


u.

Milni mehurček

korak naprej, korak proti vrhu.
da, neznano in pozabljeno. občutki in čustva, ki me prevevajo.
prelepo, da bi bilo res. pa je... 

milni mehurček sem. odmeva mi misel v glavi in mi ne da spati. milni mehurček, ki ga veter nosi skozi življenje. včasih mirno, včasih hitro in neobvladljivo. v tem trenutku me orkanski veter premetava sem in tja. kot po čudežu se mi uspe izogniti vsem nevarnostim in preprekam. vrže me v steno, zajame me vrtinec... zdaj.
a včasih, ko je veter najbolj divji, me odnese v višave. pod jasno, modro nebo in v nočeh pod zvezde. tam globoko vdihnem. zajamem vase življenje, ki veje iz modrine. umirim se. prepustim se vetru in se ne bojim.
ne bojim se... pozabljeno. premalokrat se ne bojim. prevečkrat diham prehitro in v krčih. takrat ne živim. strah mi napolni telo. ostane le moja lupina. z nasmeškom na obrazu...
misli ni. glava je prazna. tako veliko in tako malo hkrati je potrebno, da se ne bojim.

samo sedim in se počutim lahko. za pomladansko čiščenje je že prepozno, za jesensko prezgodaj. a nered v glavi se ureja in odvečnost v vsakršni obliki roma v smeti.

takrat, ko mi bo spet veter mršil lase, se ne bom bala...

u.

Prijatelja

nisem verjela... takrat ne. ne pred začetkom obrata lune. nisem. sem iskala, živela, opazovala... to, kar se dogaja okoli mene. tisto, kar ljudje živijo. živijo... ironično. težko je reči življenje temu kar žene naprej sive ljudi, sklonjenih glav. bivajo? bolje. spregledajo? popolno...
ne nisem verjela. še zdaj se mi zdi, da sanjam. tako popoln preplet dveh duš, dveh mišljenj, dveh smehljajev.
z začetkom povedi je včasih že znan konec. enak.
s premikom roke je znan premik telesa. mehak.
z vzdihljajem, misli v glavi. ....
mraz, dež in veter.
dežne kapljice nekje tam, nekje zgoraj.
blisk in grom. pomirjujoče.
utrip srca, poln energije.
prijatelja....

u.

Občutek

in ljudje so pogoltnili jezike in odkorakali naprej. brez občutkov in nadzora nad sabo. srečni...

u.

Še ena stopnica višje

korak naprej, nazaj, vstran. premet, preval in dvojna salta.
solze in smeh.
občutki pa tako prisotni, kot še nikoli in hkrati jih ni.
živim.

u.

Barve

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le isto sonce se nama smehlja.

Jaz sem žalost, ti veselje,

modra, rumena.

Jaz veselje, ti si žalost,

rdeča, zelena.

Govoriš, poslušam te,

oranžna, siva.

Tebe zanima, meni je dolgčas,

barva ni enaka.

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le isto sonce se nama smehlja.

Mene trga, tebe veže,

rdeča, zelena.

Ti bi zemljo, jaz nebo,

rjava, modra.

Ti bi plesal, jaz s teboj ne,

oranžna, siva.

Tebi zabavo, meni tišino,

barva ni enaka.

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le isto sonce se nama smehlja.

Jaz bi pogovor, ti klepetaš,

modra, rumena.

Jaz se šalim, ti si resen,

rdeča, zelena.

Ti bi se ljubil, jaz bi le objem,

črna, bela.

Jaz vem odgovor, ti ne sprašuješ,

barva ni enaka.

Moj svet, tvoj svet,

dva različna planeta sta.

Moj svet, tvoj svet,

velika je razdalja.

Moj svet, tvoj svet,

malo imava skupnega.

Moj svet, tvoj svet, 

le istega imava Boga...

Morda postane...

...Moj svet tvoj svet,

tvoj svet moj svet,

moj svet tvoj svet,

tvoj svet moj svet...

Nad nama vzhaja mavrica.

(judita)

u.

Leva desna, korak naprej

korak za korakom napredujemo po svoji poti. iščemo majhne steze včasih prikrite, zakrite, ki naj bi nas pripeljale do cilja. včasih je pot široka. takrat je tudi korak lahek in igriv. a poti, ki jih iščemo, so nam izziv. popestrijo nam čas, čeprav smo včasih izgubljeni in ne vemo kako naprej. velikokrat, ko je pot najtežja, naletimo na prelepe trenutke. tolmune in sončne zahode, ki nam vzamejo sapo in zapolnijo srce. pot se vzpenja in spušča, nam razkriva poglede v daljavo. mi postavljamo nogo pred nogo in nadaljujemo. preplezamo ta in naslednji kamen in se ne ustavljamo. včasih nas ožulijo čevlji in popraska grmovje, a sledimo poti. vedno s Sopotnikom. nekom, ki nam je vedno na voljo za pogovor. včasih s oziramo nazaj, na že prehojeno pot, in se spominjamo preprek, a predvsem lepih trenutkov.

tako smo potovali. vsi skupaj, z nahrbtniki na ramah in težkimi nogami.
tako potujemo vse življenje.

vedno najdemo ljudi, ki nam pomagajo. z nasmeškom, dobro mislijo ali pa kozarcem vode.
vedno najdemo ljudi, ki nas gledajo postrani.
a to je življenje. potrebno je nadaljevati. potrebno je postavljati nogo pred nogo. ptiti na cilj. pa čeprav cilja ni in je tu le pot. in za to pot je vredno nadaljevati.

plavam skozi življenje. sedim na obali in opazujem sončni zahod... se kopam v tolmunih.
sama, a ne osamljena...
za trenutek...

u.

Jaz sama

lovim oblačke misli in jih strinjam v celoto. ne popolno, ne... pravo. nekako lebdečo in boječo. plaho do obisti. švigam sem in tja. ne iščem. ne še sedaj. a vseeno v večernih sencah najdem objem. v noči me preplavlja vonj po bližini.
samo spomin in obet po nečem lepšem.
stare spomine skušam pozabiti, jih skriti nekam globoko. mogoče jih tako nekaj časa ne bom našla. mogoče jih bom, ko se nekega jutra zbudim z novimi, lepšimi spomini, spet podoživljala in živela. a še dolgo ne.
sedaj se bom skrila v kot in čakala. nekaj. nekoga.
bodimo tihi...
obraz mi postaja znan in ljub. toda ne vem, če lahko zaupam.
preskakujem misli. letim. po dolgem času se počutim lahkotno in začuda ne negotovo.
bodimo nevidni...
vem, da nisem siva in ne črno bela.
sem jaz.

z očmi v nešteto barvah...

u.

Čas

beži prehitro in hkrati prepočasi. včasih komaj še vidim oblak prahu, ki se dviguje za njegovi podplati. drugič ga neučakano čakam ob poti.
prevečkrat se mi mudi. poskušam dokazati nekaj kar je nemogoče.
minilo je leto. leto in nekaj dni. spomini so še vedno spravljeni. a gradim nove. iščem nove. v moji zmedenosti vsi niso taki kot bi si želela. a nekaj jih je... takih, ki si jih bom za vedno zapomnila.
tako kot preteklo leto.
lepo, lepše, najlepše... samo to bo ostalo od mozaika spominov.

u.

Resnično?

mogoče nekoč.

včasih sanjam. sanjam sanje, ki me popeljejo do neba in me ne spustijo nazaj na trdna tla. sanjam objeme in dotike. še ne doživete trenutke, ki bežijo stran od mene. sanjam njega... nekoga, nekje tam daleč daleč stran. še ne poznanega, z nasmeškom, ki mi še ni polepšal dneva in z rokami, ki me še niso objele.
zdaj vem, da sanjam nove sanje, ki zastirajo stare. te so bile preveč prisotne. predolgo.
sanjam in se zbudim. zavedam se noči, hladnega piša, ki veje skozi okno. oči begajo po prostoru in ga iščejo. praznina, samota... ampak slike in občutki so tako resnični in prisotni, da se zdi kot resničnost.
resničnost sanj.
spet upam, a ne isto. spet sanjam, a druge sanje. spet trepetam, a v drugačnem ritmu.
spet živim... svoje življenje.

Ich bin sehr sanft nenn
mich Kamille
meine Finger sind zärtlich baun
Kirschen in deiner Hand meine Nägel
Flügelschuppen von Engeln liebkosen ich bin
der Sommer der Herbst selbst der Winter im Frühling
möchte ich bei dir sein du
zeigst mir das Land wir gehen
von See zu See da braucht es
ein langes glückliches Leben
die Fische sind zwei
die Vögel baun Nester wir
stehen auf demselben Blatt

sarah kirsch

u.

Panter

Sein Blick ist vom vorübergehen der Stabe
so müd gevorden da er nicht mehr hält.
Ihm ist, als ob es tausend Stäbe gäbe
und hinter tausend Stäben - keine Welt.


Der weiche Gang geschmeidig starker Shritte
der sich im allerkleinsten Kreise dreht,
ist wie ein Tanz von Kraft um eine Mitte.
In dem betäubt ein  großer Wille steht.


Nur manchmal hebt der Vorhang der Pupille
sich lautlos auf, dann geht ein Bild hinein,
geht durch die glieder angespante Stille
und hört im Herzen auf zu sein.

počutim se ujeto. za zidom svojih občutij in trenutkov življenja. z vsako besedo, ki jo izrečem se želim osvoboditi, a se še bolj ujamem. bodimo ti in jaz in... in nihče drug. bodimo zdaj in vedno. nekdo. ne več ti. ne več zdaj. ne več v tvojih mislih. v mojih še bivaš. pa ne veš.

bežim... 

Od kroženja po kletki utesnjeni
njegov pogled je truden in načet.
In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni
drogovi so mu zatemnili svet.


Okretna hoja, polna veličine,
ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti, 
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja vklenjena sedi.


Le včasih tiho dvigne se zavesa
zenic - Pod njo zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napeti mir telesa -
in potemni, ko pride do srca.


stran in samo stran... od svojih misli, od svojega srca...


u.

Brezmiselnost

bilo bi moje zavetje, če bi vedela pot do tja. nemir in strah se plazita po mojih žilah. kot nekaj temnega in požrešnega, ki me požira. iz minute v minuto me je manj in bolj sem prazna. vsakokrat, ko vdihnem, začutim praznino. zdi se, da se hišica iz kart končno podira. karte padajo in mi kažejo usodo. skrito, prazno, oddaljeno.
nasmeh me je privezal s tanko vrvico na ta svet. drugače bi odplula, odletela.
med zeleno in modro se najdem... potopljeno v lasten odsev v tvojih očeh. čakam. še vedno. na besede, mogoče napačne odločitve. a karte ne povedo kako živeti, kaj storiti.
prihodnost je skrita. in nemirno jo pogledujem izza robu odeje. še vedno in nikoli: ne želim odrasti! preveč je zame. želim ostati majhna, skrita. ležati na sveže pokošeni travi. s tabo...

danes sem se smejala...

u.

Pot

sledi svojemu srcu, ne glede na pot...

u.

Sama

 

http://www.youtube.com/watch?v=MCMwhr8uCao

...smejim se...

...iščem se...

...ljubim sebe in vse...

...brišem solze in iščem nasmeh po žepih...

...rišem mavrico...

...odkrivam kresnice v noči...

...pozabljam...

...ko sem s tabo...

u.

Danes

lahka utrujenost se je prikradla v telo. potihem in skrivoma. prijetno zapiranje oči.
jutro bo pozno... 
ukradeni nasmeški in lepe besede so izpopolnili ta dan. srce je lažje in manj črno.
sence so manj vidne podnevi, kot ob polni luni. manj so začrtane in ne tako srebrne.
mislim in vem... a ne znam izraziti.

brišem besedo obžalovanje iz mojega slovarja. potrebno je vztrajati in si upati.
zato čakam...

u.

Zasuta usta

Nekje pokopališče je ne hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

(France Balantič)

u.

Včasih

včasih si želim, da zvezde ne bi sijale tako svetlo. včasih si želim, da barve ne bi bile tako žive.včasih si želim, da me ne bi bilo...

sivina mesta odraža čustva, ki se kopičijo. zanikam in upam. smem? hočeš? želim si popolne nevednosti, lahkih misli in rožnatega pogleda na svet.
bilo bi lažje...

u.

Oditi, nekam daleč stran...

misli bodo skočile iz glave in odšle svojo pot. dovolj imajo zmedenega telesa in prevelike količine dražljajev iz okolja. spakirale bodo kovčke in odšle na počitnice. nekam na toplo, pod sonce. mogoče k morju, ali pa v gore. nikogar ne bodo vzele s sabo. ne prijateljev, ne družine, niti ne nekoga, ki jim pomaga dihati. ne potrebujejo nikogar. odločitev je nastala in zavladala. nikogar. vsaj še nekaj časa ne. uživale bodo svobodo in trenutke brez obveznosti. rešile se bodo spon zmede in namočile noge v toplo vodo. no lahko je tudi hladna. pozabile bodo vse. pozabile bodo same sebe. dovolj imajo pričakovanja in čakanja na čudeže. zavrgle bodo besede, ki očitno ne pomenijo ničesar, ki niso nikoli nič pomenile. miselni obrazi se bodo kopali v soncu, ki bo sijalo z modrega neba. pobarvanega v nebeško modro samo zanje, z najfinejšim čopičem. odšle bodo... mogoče, kar verjetno, se sploh ne vrnejo več. ostale bodo tam nekje in čuvale svojo samoto. pogovarjale se bodo le same s sabo in vsake toliko odgovorile na kakšno pismo.
če bo prišlo. dvomim. misli so že sedaj same. bežijo od svoje samote v svetu. in se zatekajo v očitno osamo. misli so preslišane in zaržene. pometene pod preprogo.
pozabljene.

u.

Začasen

bojim se... da ti bom začasen in potem mrtev... (šalamun)

vseprisotno, resnično... ...boleče.

u.

Vonj morja

zopet sem odkrivala spomine zakopane globoko pod kamnitim podom... vonji in pogledi so tako znano in nepričakovano vdrli v mojo zavest. življenje se prebuja naprej in se ne meni zame, ki stojim... želje in misli se vsakokrat podvajajo v dvojino. iste, a neuslišane.
življenje je težko dokler ne poslušaš srca. morda je takrat še težje, a je tvoje in samo tvoje. srečno.
s počenim glasom in težkimi vekami se je končal dan. sonca poln. vonj morja in toplota kamenja te zlahka zazibata v spanec. najraje bi se zleknila nekje daleč od vseh misli in zbežala. stran. dlje in daleč.
poslušam svoje misli....

u.

Pomlad

sapo mi je vzel pogled skozi okno. rožnata, bela, rumena, barve skozi katere proseva sončna svetloba....

u.

Ko Bom...

....ko bom velika bom..... PIKAPOLONICA...

u.

Oblaki...

vdihujem topel zrak in se stapljam s svetom... pozabljam bolečino, ki ostaja v telesu, in plavam v oblakih. čakam na jutri, ki pride prehitro in prepotihem. bojim se, da odide in se ne vrne več.

zaporedje vdihov in utripov srca mi povroča težave. mislim na vdih in izdih, drugače bi pozabila. predolgo je nekdo dihal namesto mene. preveč hitim...

svet sanj je spet navidezno postal resničnost... samo domišljam si. a, ko zaprem oči, je vse tako realno in... ...možno.

če-je v sanjah zamenjajo ko-ji. in svet je lepši. upam...

še vedno ostaja moj svet.

oblaki prekrivajo nebo kot odeja, ki pokriva otroka. nežno in skrbno. materinsko nam preprečujejo gledati zvezde in iskati neskončnost. bojijo se, da bi se vzpeli in padli.

u.

Čakam

razpoloženje niha kot gugalnica. včasih imam glavo v oblakih... že naslednji trenutek lahko popolnoma mirno omahnem v brezčasnost in nastanejo potoki in življenje se postavi na glavo. prebijam se skozi dan, enkrat z nasmeškom, drugič s solzami v kotičkih oči. vse je premalo in preveč zame. pričakujem čudeže, upam na najboljše. ne vem. smem?
ali pa spet ne. se skrivam v kotu. razbijam spomine. in kričim v blazino. prikrito.
življenje se skriva pred mano, čeprav se je igra že davno končala. skok v prihodnost in svet se podre. kot domine. črno bele. brez barv.
pričakujem nasmeh, svetujem prijatelju.... se odmikam, gledam objektivno in iščem najboljše. prihodnost. vem. ne vem.
dobe so dolge v neskončnost, a čas beži. ne obupam.... živim... čakam...
predolgo.
čakam...

u.

Krik

utrip srca in zven telesa sta odmevala po prostoru. prostoru, tako neskončnem in širnem kot misel, ki polzi čez gube naših možganov. elastičnost utripajoče žile na vratu me je navdahnila. nad nemirnostjo. pokanjem prstov in vitjem rok, ki pričajo o nemirnosti opazovanega.

kot paranoičen se sprehaja naokoli. preskakuje nevrone v mojem telesu in mi ne da spati. nekaj norega in vznemirjajočega je v tem nenehnem premikanju. celo nekaj blaznega. kot strele mu misli uhajajo skozi oči. ne ustavi se. bega in raziskuje. ko sreča sebi podobnega, se začudi, za hip obmiruje in preskoči iz glave v peto. čim dlje. prostor, lupina, okoli njega se obdaja z mirnostjo. kot z varovalnimi barvami, da se obvaruje pred okolico. pred zanimanjem okolice... odbija nepotrebna vprašanja in hrepeni po pravem pogovoru. zateka se k nenavadnostim, skritim mislim, ki želijo le proč.
vedno hitreje stopa naokoli. oči mu begajo in grize si ustnico. tako malo prikrito, da nihče ne opazi. zateče se v prostor s spomini. tam ni tujcev, katerih roke bi segale po njem, grabile in želele nekaj kar ne zmore. stopa korak za korakom, teče, srce razbija v prsih iz čiste misli. noro, divje, blazno... potne kaplje polzijo po čelu. drobne in svetleče ter nase opominjajoče. obraz je spačen od bremena. preveč je. ne, premalo je! nemiren zaradi praznine. spremenjen v sebi...
kriči. razbija in nori po prostoru. želi si proč. joka. prosi... ugrizne v ustnico do krvi... cepeta in skorajda moleduje. napetost raste. nemir se bliža nevzdržnosti. krik se razleže po prostoru. odmeva. izraža. pojenja...
in izgublja nemir... upočasni se. se pomiri in znova zaživi. pretaka se v električne impulze in se kot val miru razlije po telesu... misel, ki izgori, dogori, v svojem svetu. a zato je potreben plamen, ki opeče, včasih celo pretopi okolico v neprepoznavne in nove misli. sveže misli in rešitve. vihar se poleže...
lupina še vedno nosi varovalne barve... manj izrazite, a prisotne. skrivam se.

u.

Beseda, ki spregovori

utrinki, navdihi,...

...odslej sva govorila, ne da bi kaj povedala. med nama se je vzpostavil zastor iz tistih gladkih besed, zvočnih odsevov vsakdanjosti, iz besedne tekočine, s katero se iz neznanega razloga čutimo dolžni napolniti tišino. presenečen sem odkril, da je govorjenje dejansko najboljši način za zamolčanje bistvenega. medtem ko bi za to, da ga izpovemo, morali oblikovati besede na povsem drugačen način, jih šepetati, jih vtkati v zvoke večera in v žarke zahajajočega sonca...

...neizrekljivo! bilo je, zdaj sem to razumel, skrivnostno povezano z bistvom. bistvo je bilo neizrekljivo. neizrazljivo. ...vse, za kar ni bilo besed. se mi je zdelo bistveno. neizrekljivo je bilo bistveno...

...ta dežela je pošastna! zlo, mučenje, trpinčenje in samopohabljanje so najbolj priljubljeni načini preživljanja prostega časa...

...vrhunec je bil kot plamen vžigalice v ledeno mrzlem vetru - ogenj, ki ima komaj čas, da opeče prste, preden ugasne in pusti v očeh slepečo bodico...

...ne ta leta so bila le dolgo potovanje, ki sem mu od časa do časa uspel določiti cilj...

...videl sem, kako se vsa ta dejanja izpolnjujejo v bliskoviti preprostosti sanj. potem se je ta podoba nenadoma skalila in znašel sem se v lepljivi magmi, ki je ovirala moje gibanje - v Času...

...torej ni bil Čas (ah, kako se je treba paziti velikih začetnic!) tisti, ki je predstavljal grožnjo za moj projekt...

včasih lahko še tako preprost list papirja prinese navdih. besede na papirju obujajo spomine. včasih nam pokažejo kakšno modrost, ki naj nam bi služila v življenju. a potrebno se je posvetiti črkam in besedam. sama zapisanost je prazna in nekoristna. verjamem, da avtor v delu pusti delček svoje duše, in prav je, da jo mi kot bralci skušamo začutiti.
zanimivo je takrat, ko smo pozorni katere besede, stavki in odlomki pritegnejo našo pozornost. ponavadi so to tisti, s katerimi se lahko poistovetimo. jih mogoče prav tisti trenutek živimo, ali pa so le odgovor na naša tiha vprašanja.
včasih najpreprostejša zapisana beseda skriva neskončen pomen za naše življenje. če jo le prav preberemo...
občudujem pesnike in pisatelje. preliti nekaj tako lepega, tako polnopomenskega na papir, je res umetnost. umetnost življenja.


...manjkale so mi samo še besede, s katerimi bi to lahko izrazil...

(andrei makine: francoski testament)

u.

So misli res naše?

sence se krajšajo v teh dnevih. sonce je višje na nebu in ptice se vračajo. prihajajo nazaj, ravno tako kot občutki, ki me preplavljajo. vsaka beseda ima svoj pomen, ki ga želim odkriti. vsi so tam... vse sence ljudi, ki sem ji poznala in včasih  mislim, da jih še poznam. redko... stojijo ob meni in mi polagajo besede v usta. nisem takšna. ne zdaj. ne nikoli.
vsak človek, ki ga srečamo nam ukrade del naše duše. vsakemu je delček ukrademo tudi mi. čeprav se oči srečajo le za sekundo smo drugačni. v nas je delček nekoga, ki je živel drugačno življenje, z drugimi ljudmi. pot nadaljujemo z istimi koraki, isto barvo oči, a z drugačno dušo. vsako sekundo se torej spreminjamo.
kakšna pa je potem naša duša, ko nekomu večer za večerom zremo v oči? spremenjena? odtujena? naša?
v vsako misel, ki jo mislimo, lahko podvomimo. v vsako besedo, ki jo izrečemo, ne moremo tako zlahka verjeti. so resnično naše? ali pa so le odmevi ljudi, ki so odšli ali pa morda še bivajo v naših življenjih? spremenili so nas, nam v srcu pustili velik del sebe...
še vedno smo mi, še vedno mislimo svoje misli. le drugačne. spremenjene zaradi dolge prisotnosti nekega drugega bitja. a naše... vendar pa je res, da nismo več isti. vsako srce s katerim si delimo trenutke na nas pusti odtis. neizbrisen. na svet mogoče gledamo drugače... včasih celo sprejemamo drugačne odločive...
ko se nekaj konča, ko odideš, v tebi ostane praznina, želja po tem, da bi nekomu v brezkončnost zrl v oči... a v trenutku, ko nekdo išče tvoj pogled, tega preprosto ne moreš storiti. izgubljeno je bilo zaupanje in povrnejo ga lahko le redke besede... in čas...

sončni žarek izza oblaka osvetljuje strehe hiš. beži. pred vetrom, pred temo... tako se zdi.


u.

Nič

nič.
en sam nič se skriva v meni. nerazpoznaven drugim, tako vseprisoten zame. praznina.
ostajam skrita v kotu. nekako pozabljena in zapuščena, a vseeno videna. skrivam čustva in umikam pogled.

sonce se živo rdeče spušča za obzorje. rdeče kot kri, kot kos železa razbeljenega v žgočem ognju.

počutim se majhno in pozabljeno...

u.

Ostala je sivina

ljudje hitimo vsak po svoje, sključeni v gube in skrivamo obraz pred vetrom. vsak nosi svoje misli v žepih. sivi in bedni smo. zmankuje nam barv s katerimi bi barvali svoje misli. ni več rdeče, zelene, modre še rumene je zmanjkalo. skrivamo bolečino pred pogledi drugih. nasmešek  na obrazu in zamolkla tema v očeh, globokih in vodnatih kot najbolj temen tolmun. ni iskrivosti, ni spontanosti... v temnem kotu, stran od vseh drugi, pa kričimo in ihtimo. tarnamo za izgubljenimi trenutki in pobeglimi sanjami.
prvi sneg je bil kot kosmi vate, ki so padali na zemljo. zdaj je vsaka snežinka kot igla, ki se nam z ledeno hladnostjo zapiči v srce.
vsem se prikazujejo v mislih osebe in dogodki, ki jih moramo pozabiti, vsem se zdi, da vsak atom zraka diši po naših ljubljenih. vsem veter povzroča nemir v duši. radi bi odleteli z njim... za vedno. neznano kam, samo proč od pogledov, dotikov, poljubov, besed...

jaz pa sedim v kotu. ne upam se premakniti, ker potem se spomnim. sem samo praznina s ponarejenim nasmeškom na obrazu. govorim preveč, a skušam samo povedati. najboljše želje, skrite upe, neznosno bolečino... borim se in skušam pozabiti. bolje bo tako.
a še vedno upam na boljši jutri. prihaja pomlad, moralo bo posijati sonce... upam...

u.

(Prepovedano misliti)

vlado kreslin z goričkega v piran

...tožne misli o vsem kar je že bilo
nekaj o smislu in o minljivosti,
pa o tem,
da sem si sam največji problem...

u.

Misli

srce bije hitreje kot bi smelo...

rada bi znala brati misli... da bi vedela... da bi znala...

raje mi povej...

u.

Danes

kaj??! odmev... posmehuje se in se reži mojim napakam in spodrsljajem. vem da Živim, a pravijo, da ni prav, da delam narobe. res? zopet kričim in prepričujem, da živim za trenutek in ne za prihodnost. delno. si želim, da bi bolj.

prihodnosti ni. delaj sedaj, da lahko POTEM začneš živeti. uči se, napreduj, da ti bo POTEM lažje. vse delaj za jutri. misli na to kaj bo jutri. kaj boš o tem mislil jutri. kaj boš želel jutri. kaj bodo drugi od tebe pričakovali jutri. jutri... jutri... jutri...

zakaj ne danes? zakaj ne ta trenutek in to sekundo? zakaj bi moral biti danes, ali pa zakaj bi morala biti mladost le predigra za življenje? zakaj ne danes?

ker se bojimo... ker nas je strah, da bi izgubili bitko. strah nas je, da bi se odločili narobe. a o pravilnih odločitvah lahko razglabljamo šele na vratih svetega Petra. a takrat je prepozno. zares prepozno.

ljubi danes. objemi danes. govori danes. nasmehni se danes! ŽIVI DANES!

mogoče skočiš v napačno smer, toda nikoli ne boš obžaloval, da si živel.

u.

Dvojna igra

dnevi se končujejo in začenjajo kot vsaki drugi. a so drugačni. bolj so pisani. ne tako črno beli in belo črni kot drugekrat. postavljam se na glavo, da bi našla vzrok, a se skriva mojim očem. želim si videti in spoznati, odkriti in raziskati. vse. vsak kotiček, vsako bilko vsako vdolbinico v koži. želim odkriti pomene dotikov, pogledov. zdi se mi, da imam tako malo časa. šestinosemdeset tisoč štiristo sekund na dan mi je premalo. in skodelica čaja se ohlaja na mizi.
ljubim trenutke. živim zanje in oni so kot ustvarjeni zame. modra barvica ostaja v škatlici. ne prepoznam. besede okamenijo in se razdrobijo, ko padejo na tla. glasno. dokončno. nepovratno.
razdvojeno gledam skozi okno. nebo in zemljo, zemljo in nebo. vsak jaz se ozira v svojo smer in se ne pusti zmesti ali pregovoriti. želim si zemljo in želim si nebo, želim si zdaj in želim si jutri. včeraj je pozabljen in zakopan. ne omenjajmo ga več... le še v najlepših sanjah. besede so zopet odveč in res nepomembne. a tako noro neresnično. prikladno in barvito. trenutek se zliva v trenutek. hkrati živim dvakrat. brez in z. misli se odločajo kako. kričim. razbijam in cepetam kot majhen otrok. hočem, zahtevam. a na koncu lahko le prosim.
prepletajo se niti mojih želja. zadovoljna sem s tem kar imam, toda obenem si želim več.  včasih se mi zazdi, da ne zahtevam preveč. samo tisto očitno in lepo. to kar je pomembno. dvakrat jaz in dvakrat ti. bojim se prizadeti in oditi. bojim se, da boš ti odšel. toliko si želim izreči, a si ne upam. kaj je preveč? zate...
klasi žita se zibajo v vetru in me odnašajo v spanec. poveznem si čeber na glavo in prekrijem oči, da me nihče ne vidi. delam kroge po sobi. na polovici se srečam z mano. pozdravim se in odkorakam dalje. sončni žarek mi pokaže smer in prežge moje oči. ovijem si izposojen šal okoli vratu in zdaj sem varna. narisane oči na vekah mi pomežiknejo. lažno.
preveč v moji glavi in preveč sveta zame. vdira mi v misli in se igra s kalejdoskopom čustev in občutkov. rdeče, rumeno, zeleno... v meni. zmedeno.
na trepalnicah se nabirajo kapljice rose in lepo je. oči se zapirajo, da sanjajo.
izpraznim misli... izprazni misli. zaprem oči... zapri oči. spominjam se... spomni se. in štej zvezde kot poleti...

želim si objem v pozdrav in ne objem v slovo.

u.