...odslej sva govorila, ne da bi kaj povedala. med nama se je vzpostavil zastor iz tistih gladkih besed, zvočnih odsevov vsakdanjosti, iz besedne tekočine, s katero se iz neznanega razloga čutimo dolžni napolniti tišino. presenečen sem odkril, da je govorjenje dejansko najboljši način za zamolčanje bistvenega. medtem ko bi za to, da ga izpovemo, morali oblikovati besede na povsem drugačen način, jih šepetati, jih vtkati v zvoke večera in v žarke zahajajočega sonca...
...neizrekljivo! bilo je, zdaj sem to razumel, skrivnostno povezano z bistvom. bistvo je bilo neizrekljivo. neizrazljivo. ...vse, za kar ni bilo besed. se mi je zdelo bistveno. neizrekljivo je bilo bistveno...
...ta dežela je pošastna! zlo, mučenje, trpinčenje in samopohabljanje so najbolj priljubljeni načini preživljanja prostega časa...
...vrhunec je bil kot plamen vžigalice v ledeno mrzlem vetru - ogenj, ki ima komaj čas, da opeče prste, preden ugasne in pusti v očeh slepečo bodico...
...ne ta leta so bila le dolgo potovanje, ki sem mu od časa do časa uspel določiti cilj...
...videl sem, kako se vsa ta dejanja izpolnjujejo v bliskoviti preprostosti sanj. potem se je ta podoba nenadoma skalila in znašel sem se v lepljivi magmi, ki je ovirala moje gibanje - v Času...
...torej ni bil Čas (ah, kako se je treba paziti velikih začetnic!) tisti, ki je predstavljal grožnjo za moj projekt...
včasih lahko še tako preprost list papirja prinese navdih. besede na papirju obujajo spomine. včasih nam pokažejo kakšno modrost, ki naj nam bi služila v življenju. a potrebno se je posvetiti črkam in besedam. sama zapisanost je prazna in nekoristna. verjamem, da avtor v delu pusti delček svoje duše, in prav je, da jo mi kot bralci skušamo začutiti.
zanimivo je takrat, ko smo pozorni katere besede, stavki in odlomki pritegnejo našo pozornost. ponavadi so to tisti, s katerimi se lahko poistovetimo. jih mogoče prav tisti trenutek živimo, ali pa so le odgovor na naša tiha vprašanja.
včasih najpreprostejša zapisana beseda skriva neskončen pomen za naše življenje. če jo le prav preberemo...
občudujem pesnike in pisatelje. preliti nekaj tako lepega, tako polnopomenskega na papir, je res umetnost. umetnost življenja.
...manjkale so mi samo še besede, s katerimi bi to lahko izrazil...
(andrei makine: francoski testament)
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar