sence se krajšajo v teh dnevih. sonce je višje na nebu in ptice se vračajo. prihajajo nazaj, ravno tako kot občutki, ki me preplavljajo. vsaka beseda ima svoj pomen, ki ga želim odkriti. vsi so tam... vse sence ljudi, ki sem ji poznala in včasih mislim, da jih še poznam. redko... stojijo ob meni in mi polagajo besede v usta. nisem takšna. ne zdaj. ne nikoli.
vsak človek, ki ga srečamo nam ukrade del naše duše. vsakemu je delček ukrademo tudi mi. čeprav se oči srečajo le za sekundo smo drugačni. v nas je delček nekoga, ki je živel drugačno življenje, z drugimi ljudmi. pot nadaljujemo z istimi koraki, isto barvo oči, a z drugačno dušo. vsako sekundo se torej spreminjamo.
kakšna pa je potem naša duša, ko nekomu večer za večerom zremo v oči? spremenjena? odtujena? naša?
v vsako misel, ki jo mislimo, lahko podvomimo. v vsako besedo, ki jo izrečemo, ne moremo tako zlahka verjeti. so resnično naše? ali pa so le odmevi ljudi, ki so odšli ali pa morda še bivajo v naših življenjih? spremenili so nas, nam v srcu pustili velik del sebe...
še vedno smo mi, še vedno mislimo svoje misli. le drugačne. spremenjene zaradi dolge prisotnosti nekega drugega bitja. a naše... vendar pa je res, da nismo več isti. vsako srce s katerim si delimo trenutke na nas pusti odtis. neizbrisen. na svet mogoče gledamo drugače... včasih celo sprejemamo drugačne odločive...
ko se nekaj konča, ko odideš, v tebi ostane praznina, želja po tem, da bi nekomu v brezkončnost zrl v oči... a v trenutku, ko nekdo išče tvoj pogled, tega preprosto ne moreš storiti. izgubljeno je bilo zaupanje in povrnejo ga lahko le redke besede... in čas...
sončni žarek izza oblaka osvetljuje strehe hiš. beži. pred vetrom, pred temo... tako se zdi.
u.
1 komentar:
mi je všeeč..
Objavite komentar