Klovn

dnevi se daljšajo in občasno me pogreje sonce, ki se skozi koprenaste oblake prebija do zamrznjene zemlje. dogaja se vse in nič.

pogovori prijetno presenetijo, a pogledi in nekatere besede zamrznejo srce.

družba je prijetna in smejimo se veliko. a v vsaki besedi se pozna podton naveličanosti, nezaupanja in nesprejemanja. tekmovalni ljudje se ne razumejo z mano in jaz ne z njimi. mogoče sem preveč tekmovalna tudi sama?

v mojih sanjah sicer razgraja nek klovn, ki ne ve čisto točno kaj počne tam. še manj kaj naj reče in kaj naj stori. ima velika rdeča usta in na suknjič prišito veliko srce. v tem srcu je napisano neko ime. v nerazumljivih črkah.

spet pričakujem preveč in zopet bom razočarana. pogledi zopet ne bodo to kar bi morali biti. povabilo je bilo nepričakovano. želim si, da bi bilo lepo.

sneg in sanke so mi polepšale dan, teden, mesec... kaj pa vem... odvisno od nadaljevanja...

kako se počutim?

srečno, pomirjeno... ob ljudeh, ki jih imam rada=)

u.

Dan zaljubljencev

poljubil jo je in stisnil k sebi. dekle je strto in brez življenja obležalo v njegovih rokah.

vsi srečni in prešerno nasmejani na dan zaljubljencev. sama veliko raje praznujem gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. manj je skomercializiran in lepota, srčki in medvedki so manj poveličevani. valentinovo je dan, ko naj bi se vsi ljubili in imeli radi. kot, da za to potrebujemo prav poseben dan.
samo na valentinovo lahko nekomu rečemo, da ga imamo radi. samo in res samo na ta dan je dovoljeno nekomu polepšati dan.
napaka, pomota. vsak dan bi morali nekomu povedati, da ga imamo radi. se truditi, da vsakemu človeku polepšamo dan. podariti nasmeh in človeško toplino. sama se ne branim objema, nasmeha... niti ne medvedka. le naj ne bo valentinovo edini dan ljubezni... to ni dovolj...

objamem te, se nasmehnem in v tvojih očeh zagledam tisto iskrico. začarana sem... ulična svetilka vztrepeta in zagrne naju noč...

pomenite veliko...

u.

Preteklost

PIKA PIKA STOP!

čas naj se ustavi. trenutek naj traja. maček na strehi in golob v grmu. ostane, ubeži, se skrije v trenutek. zbeži, beži, lovim...

PIKA PIKA STOP!

nekje tam je pa ga ni. živi ljubi sanja. kdo? kaj? zakaj? odmev, odmeva, grmi, bliska se. gori! upi, sanje, trenutki... žge, vztraja, gasim...

PIKA PIKA STOP!

klic v daljavo odzvanja v glavi. pisemce plava v steklenici nekje sredi valov. pozabljeno, zavračano. povej, odgovori, čakam...

PIKA PIKA STOP!

čas teče, se pretaka, beži, hiti. kar je bilo je preteklost, živimo sedanjost, prihaja prihodnost. zapuščam, odpuščam, odhajam...

PIKA PIKA STOP!

...preteklost...

...naj gre...

u.

Čez deset let

čez deset let te vidim kot malo odštekanega ampak uspešnega fanta. punce te bodo oblegale. študiral boš kemijo ali pa kaj podobnega. tvoji lasje bodo še vedno svetli in dolgi. telo pa atletsko oblikovano, nič čudnega, ko pa boš toliko športal. samozavesten boš, brez težav in ovir. življenje boš zajemal z veliko žlico. adrenalinski športi, skavtanje... iz tvojih oči bo še vedno sijala vsa ta nagajivost in trma.

do takrat pa pazi nase. naj te ne zavede vsaka beseda. in ne zaidi na stranska pota.

bodi ti in samo ti!

vse najboljše!

u.

Leto

spoznavanje ob polnočnih ugrabitvah, izleti, preizkušnje in smeh. vse to nam je prineslo to leto.

naj traja... 

vse najbolše ti želim!

u.

Čudo

spomnila sem se ene od stvari, ki mi pomenijo zimo.

poleg čajčkov, cimeta in dolgih, dolgih noči primernih za zavijanje v najdebelejšo odejo seveda.
tisti zvok lopate pri kidanju. še bolj pa nato veliki kupi belega, ročno odmetanega snega na dvorišču. najbolj primernega za sankanje s smukcem in kopanje rovov in bunkerjev. in nato otroško vztrajanje pri nočnem zmrzovanju v njem...
poleg so sodile premočene noge in vse ostalo. mokri lasje sredi januarja. takrat ne zaradi snega ampak zaradi konstantnega tunkanja glave v sneg. včasih prostovoljno, večkrat pa ne.
tisti pajackasti kombinezoni v rdeči modri in vijoličasti barvi. ves svet je pozimi izgledal kot dežela mnogobarvnih pajacov. vse naokoli je vreščalo in kričalo zaradi kep in nepričakovanih zased.

še ena želja, ki bo ostala neizpolnjena. tako rada bi se vrnila nazaj... v svet velikih stvari in mokrih čevljev.
če pa dobro pomislim si lahko ta svet ustvarim tu in zdaj.
zakaj bi se morali z odraščanjem prenehati čuditi stvarem? zaradi navajenosti in družbe? ne moremo obdržati otroške radovednosti?

čudimo se tu in zdaj. prvemu snegu, kapljicam na veji, sončnim žarkom,ki se prebijajo čez oblake, novim prijateljstvom... vsemu kar vidimo in občutimo.

kako sem?
noro srečna!!!

naj se pravljica ne konča...

u.

Dan velikanov

in res je bil velik dan...

potepanje po gozdovih...

nasmehi so igrali pomembno vlogo. poleg šamana in nekakšnih možicljev napravljenih v kvazi kože.
smejalo se je, pelo in skoraj po nepotrebnem valjalo po tleh.
govorilo se je o nekakšnih kamnih in vsemogočnih mamutih.
vpilo se je na ves glas. in začuda le ta nekomu ni pošel.
bila so prijetna presenečenja... nova prijateljstva in podane roke. na novo stkani zametki vezi.
osvajalo se je, a ne gradov, vse skupaj pa le v igri.
peli smo tisto pesem mnogokrat. pa nam je le uspelo...

uspelo nam je vse!

kar naj uspeva in raste. naša želja in odločnost. naj uspe vsaka naša ideja.

tako lepo je biti v družbi ljudi, ki se upajo smejati. ki ponudijo roko v pomoč. vedno skupaj...

čakam na sporočilce ali pa kakšno novico... obljubljeno pa je tudi mavžanje in kepanje... snega je sedaj dovolj:)

u.