zadnje čase ogromno razmišljam o izgubi. o taki in drugačni.o izgubi kontrole, izgubi razuma, izgubi zagona, izgubi motivacije in tudi Izgubi...
ljudje se različno soočamo z njo...
Izguba... najstrašnejša izmed vseh. zadane in odlomi košček srca, ko se te dotakne. zruši vse česar se dotakne.
ko sem gledala solze, ki so polzele po licu, sem se zavedala kako je hitra. na prvi pogled zlobna. predvsem pa nepričakovana in nepremagljiva. želela sem ji uiti. postaviti zid med mano in Njo. a je nemogoče... ne moreš ji uiti. sledi ti, dokler te ne ujame. dokler te ne zagrabi za vrat in prisili, da globoko zajameš sapo. vdihneš vase vso žalost in obup, ki te obdajata. samo oplazila me je. bilo je dovolj.
hkrati, ko izgubiš kontrolo, ko jo izgubi kdo drug, čutiš posledice. pravijo, da ego ni zdrav. pravijo, da hitrost ubija. tokrat ni. hvala angelom... po dolgem času sem spet obrnila oči k nebu in prosila. z vso dušo, z vsem srcem in močjo.
in bila uslišana...
vse te izgube pripeljejo do naslednje. do izgube razuma. razum nas zapušča. lahko nas pripelje do konca, do roba. tja kamor nikoli ne bi stopili sami. ker si ne upamo. upravičeno. ker lahko pademo, lahko zdrsnemo čez rob in se nikoli več ne vrnemo. lahko kričimo in nas nihče ne sliši. padamo, se vrtinčimo z vetrom in se vdamo.
lahko samo pokukako čez rob. storimo nekaj kar obžalujemo, kar nam ni podobno. ko smo čez rob nam ni nič podobno. zato si moramo oprostiti...
lahko pa se obrnemo stran od roba in se nekaj naučimo. živimo...
zdaj hodim po robu. nisem še zbrala poguma, da bi pokukala čez. ampak me mika. zelo me mika.
verjetno me boš ti prijel za roko in potegnil proč... vem da boš...
ko bom velika bom? JAZ
počutim se tako sivo...
u.
