četrtek, 10. december 2009

Enako



 korak stran. korak dlje. korak zame.
čakam in skrivam. utripam in bivam. ugibam. zakaj? kako? čemu? kdaj? skriva se pomen vseh besed, dotikov, pogledov, ki sem jih preživela, doživela. vem. rišem poteze. lok nosu, krivina brade, mehkoba ustnic. vse je zajeto v en sam pogled en sam trenutek. v samo nekaj potez s svinčnikom po papirju. opazujem nastajanje risbe. oživljanja podob na belini. vdihovanje življenja skozi nepremične ustnice.
nasmeh se prikrade na gubice ob očeh. na očesne kotičke, na same oči, ki se zableščijo od tako znanega čustva. veselje preveva vsako potezo.
v večnost. v neskončnost. enako, a drugačno. drugačno na zunaj, v bistvu enako. čustvo. nit, ki povezuje vse znance in prijatelje. s še enim vozličkom več. prvim vozlom, ki utrjuje vezi.
ujeta v času, ujeta v trenutku. trepetam in drhtim. oči begajo po prostoru in misli se sprašujejo o resničnem obstoju. sprašujejo se o resnici.
vem. in upam. upam si. tvegam in želim. berem iz oči. upam, da prav...
ne razmišljam, počnem. ne odlašam, skočim čez rob. in padam. in vem, da ne bo bolelo. nekako vem. zaupam. Ti si tam, da me ujameš.
hkrati bežim. danes, jutri, včeraj predolgo sem gledala čez tvojo ramo. upam, da želiš.
spremembe? ne opazim. jih ni. nezavedno, jim nisva pustila blizu.
utripam.

upam in bivam. z nogami trdno na tleh. ne pričakujem preveč.
pričakujem vse.

u.

nedelja, 6. december 2009

Padec



pajkova mreža me je ujela med padcem proti tlom. niti se trgajo ena za drugo. švistnejo in počijo, ko jih sila povleče narazen. samo še nekaj niti je ostalo. nato bom padla proti tlom. se razletela na kosce, kot porcelanasta lutka. krhka. sedaj. vedno.
prosim primi me za roko. postavi me na tla ali pa me dvigni nad oblake. samo pridi. ne čakaj.
ubija me to, da ne vem ali smem ali ne. upati. želeti. vsako sekundo padajo zaušnice na moje lice. postavljajo me v realnost. nazaj. tja kamor spadam. kamor me postavljaš ti.
samo pridi...

http://www.youtube.com/watch?v=_A_arjPCKXA&feature=fvst

u.