Misel dneva

in nekdo mi je rekel, da se preveč obremenjujem s stvarmi, ki niso pomembne.
živi za trenutek, vzemi ponujeno in to je to...

zakaj mislim, da živim za trenutek?

u.

Pogled čez ramo

vem, da je življenje težko. in srečna sem, da ga v tej luči še nisem ozrla. ne tako kot ti...
in želim ti stati ob strani in ti podati roko, ko boš plezal čez naslednjo oviro.
vem, da bo tudi zate nekoč zopet posijalo sonce. do takrat pa nastavi lice svetlobi lune. ne greje, a je lepa...

trikrat hura za prvi zvonček in malce grd pogled namenjen oblakom.
in naredim tri korake naprej, dva nazaj... zopet pokličem prijatelja in se zavrtim okoli svoje osi... okoli katere se vrti svet... trdno verjamem v to.
in beseda se zopet zlije z besedo in oba veva, da misliva enako...
in, ko pogledam čez ramo te vidim kako mi slediš. in vem, da si z mano vsak trenutek in počutim se enkratno...
želim, da nikoli ne odideš...

u.

Prepozno

za trenutek se je rdeča zopet zazdela prava rešitev... in se v naslednjem trenutku izkazala za napačno.
odprem steklenico vina, ki sameva v hladilniku in si ga natočim v visok, kristalen kozarec. požirek za požirkom bolj tonem v opoj... in všeč mi je. in pozabim na obraz s predirnimi očmi in na roke ki so objemale kozarec v mojih rokah. in na ustnice...
je že prepozno...
samo reci mi, da je bil le trenutek, in pozabila bom na vse.

u.

In našla sem pogled

in trikratnik dneva me zasleduje že sedem dni. no malo manj. in njegove oči me prebadajo s sulicami, da se mi ježi koža. ne boli. le skeli. tokrat na pravem mestu, ob pravem času. in me opominja, da živim.
vrnem pogled in se zazrem v oči.
in popijem kozarček vina, ki se zlato lesketa v odsevu ognja...

in zgodba se nadaljuje...

v neko smer že....

u.

In biti sonce je lepo

Ko se prebudim je večer

mehkoba dneva se je za kratek čas prikradla pod moje okno. na stežaj odprto zeva v svet in lovi sončne žarke namesto mene.
in budilka zazvoni prezgodaj in me neusmiljeno potegne iz sanj v katerih bi ostala za vedno.
in lahko rečem, da sem skočila.v tako neskončno globino, da ne najdem poti iz nje, in si ne želim. ali pač.
in utripam v lovljenju sonca. in se naslanjam na ramo neznanca. in pokažem vsebino denarnice. malokomu.
in nato sestavim osebo iz večih obrazov. in popoln objem naredim iz mnogo rok. in poljub je iz mehkobe ustnic. vse v enem. in nihče ne ve kako zelo popolno je. in jaz ne vem, kdaj se bo iluzija razbila na neskončno koščkov.
in na nebu se razlivajo barve. odtenki oranžne in rumene, zmešane z modrino in črnino neba.
in oči potujejo po sobi, ko sledijo odsevu sonca na steni. in sapica poboža obraz.
pokrijem se in zaspim nazaj, da me nihče ne vidi. in, ko odprem oči, se zbudim v popolnem svetu. s popolnimi ljudmi, popolnimi barvami in mano, ki sem popolna. in ni mi všeč. ko se zagledam brez vseh napak, nisem več jaz. nisem nihče. in zbežim nazaj, čez svet sanj v realnost.
in pogledam se v ogledalo. čezenj se razpredajo tanke nitke. lepota počenega stekla se razblini ob dotiku, ob katerem zakrvavi dlan. in košček stekla, v katerem odseva moja podoba in ga dvignem s tal, pod sabo razkrije strupeno želo škorpijona. in njegova lepota me osupne in se zlije z mano.
kaplja krvi kane na steklo in nariše srce. in srce se razblini v odsevu. in moje oči postanejo modre in v njih se lesketajo tvoje.
moja najljubša roža je sončnica. zato komaj čakam, da pride poletje in se bodo rumeni obrazi zopet obračali k soncu. in rumena barva bo žarela in za njo se bodo skrile vse sence.

in hkrati si želim rdeče...

u.