Gasilec; vatrogasec; fire fighter; feuerwehrmann

tiste modre obleke in rumeno zelene čelade... umazane. od njih kar teče. čevlji in noge v njih težke...
in pa nasmejani obrazi...
malo utrujeni... umazani... premočeni...
toda tisti nasmešek se tudi čez vso to umazanijo, vodo in utrujenost prebije na plano in spodbuja tudi druge... ta nasmešek ti pove: daj ni tako hudo kot zgleda, potrudi se, naredi kar moraš. sprejema te.
ni žalih besed... no mogoče le kakšna taka, ki leti na vodstvo. ampak to je normalno.

po letih jim nisem blizu. pa se počutim sprejeta. počutim se že skoraj ena izmed njih. ne dobim občutka manj vrednosti. ravno tako se šalijo z mano. ravno tako se pogovarjajo z mano. kot s katerim izmed njih...
nekateri me poznajo drugi ne. pa saj ni važno.
takrat, ko sem prihitela v dom sploh ni bilo pomembno.

oni živijo, dihajo in srca jim bijejo zato kar so. svoje glave nosijo naprodaj za druge...

zapiska. že so na nogah. kaj? kako? zakaj? avto. in že drvi cesta pod njimi...
nato se vrnejo. umazani. premočeni. in strašno lačni:) pa spet to sploh ni pomembno. spet igra na ustih nasmešek.

ta nasmešek. to je tista stvar, ki me pritegne na njih.

le vedite, jaz vas iskreno spoštujem.






u.

Neurje

gledam poročila...
škoda je ogromna... porušeni gozdovi, porušene hiše, ...
ogromno ljudi je prizadetih...
pokrajina je resnično opustošena. ampak opustošena so tudi srca ljudi... njihovo delo, njihove sanje so se v pičlih desetih minutah razlomile v trske, ki jih je razneslo po travniku...

nekdo mi je pravil, da se je k opustošeni hiši pripeljal avto... avto z domačini... mami, ati, hčerka in sinček...
mama in atek sta skorajda vdana v usodo opazovala svoj dom svojo sosesko... drevesa, ki so ovirala pot do doma... polomljene smreke, ki so kot grozljivi zobje štrlele v zrak. brez vrhov. odkrite strehe hiš... deske in strešnike ležeče na travniku več sto metrov stran.
hčerka je odprtih oči in zgrožena opazovala razdejanje...
mali fantič pa je na prvi pogled mirno spal v avtu... le na prvi pogled. ko si pogledal pobliže si videl, da se fantek trudi mižati. ne videti razdejanja. mogoče je v njegovih mislih prevladala ideja, če ne bo videl, če se bo delal, da se ni nič zgodilo vse skupaj izgine...?
kot takrat, ko smo se skrivali. si pokrili oči in že nas "ni" bilo več.


zdaj je mimo...
kaj pa naslednjič, ko potegne veter... v njegovem spominu je veter kot uničevalec... naslednjič ko udari streha, ko zagrmi? ne morem si predstavljati njegovega strahu...

veter je pustošil tudi po srcih...






u.

Najlepša Sreda

vstala sem... težka je. pa lepa. bit med ljudmi s katerimi se razumem... pa se spomnim. danes je tisti dan. dan, ki ga zares z veseljem praznujem... dvajset let nazaj se je zgodilo... ni toliko... sploh pa ne toliko kot misliš ti...
pa sem pobegnila... domov... in čakam, čakam...
pa so le prišli... s polnim prtljažnikom prtljage, in polnimi glavami zamisli...
pa smo šli in smo iskali... med debli dreves in ostrim kamenjem... po nekem bregu. tam zgoraj nekje...
in smo tudi našli. v zavetju neke skale. malo počrnele. v zavetju gozda in z melodijo reke v ušesih..
pa so bile svečke in torta.. presenečenja... mi je všeč, da ti je všeč...
bilo je čofotanje... skakanje... jedače pa dovolj za cel teden...
zvečer še čisto pravo namakanje... raje se ne spomnim na elektrarne in tovarne višje...
nato pa še spanje... z vami ob sebi...
kot smo že rekli, mi smo posebni. počnemo lahko vse. ampak ne vsak sam, ampak vsi skupaj....


Pomeniš veliko!


P.S. : S. ni stara!




u.