gledam poročila...
škoda je ogromna... porušeni gozdovi, porušene hiše, ...
ogromno ljudi je prizadetih...
pokrajina je resnično opustošena. ampak opustošena so tudi srca ljudi... njihovo delo, njihove sanje so se v pičlih desetih minutah razlomile v trske, ki jih je razneslo po travniku...
nekdo mi je pravil, da se je k opustošeni hiši pripeljal avto... avto z domačini... mami, ati, hčerka in sinček...
mama in atek sta skorajda vdana v usodo opazovala svoj dom svojo sosesko... drevesa, ki so ovirala pot do doma... polomljene smreke, ki so kot grozljivi zobje štrlele v zrak. brez vrhov. odkrite strehe hiš... deske in strešnike ležeče na travniku več sto metrov stran.
hčerka je odprtih oči in zgrožena opazovala razdejanje...
mali fantič pa je na prvi pogled mirno spal v avtu... le na prvi pogled. ko si pogledal pobliže si videl, da se fantek trudi mižati. ne videti razdejanja. mogoče je v njegovih mislih prevladala ideja, če ne bo videl, če se bo delal, da se ni nič zgodilo vse skupaj izgine...?
kot takrat, ko smo se skrivali. si pokrili oči in že nas "ni" bilo več.
zdaj je mimo...
kaj pa naslednjič, ko potegne veter... v njegovem spominu je veter kot uničevalec... naslednjič ko udari streha, ko zagrmi? ne morem si predstavljati njegovega strahu...
veter je pustošil tudi po srcih...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar