tiste modre obleke in rumeno zelene čelade... umazane. od njih kar teče. čevlji in noge v njih težke...
in pa nasmejani obrazi...
malo utrujeni... umazani... premočeni...
toda tisti nasmešek se tudi čez vso to umazanijo, vodo in utrujenost prebije na plano in spodbuja tudi druge... ta nasmešek ti pove: daj ni tako hudo kot zgleda, potrudi se, naredi kar moraš. sprejema te.
ni žalih besed... no mogoče le kakšna taka, ki leti na vodstvo. ampak to je normalno.
po letih jim nisem blizu. pa se počutim sprejeta. počutim se že skoraj ena izmed njih. ne dobim občutka manj vrednosti. ravno tako se šalijo z mano. ravno tako se pogovarjajo z mano. kot s katerim izmed njih...
nekateri me poznajo drugi ne. pa saj ni važno.
takrat, ko sem prihitela v dom sploh ni bilo pomembno.
oni živijo, dihajo in srca jim bijejo zato kar so. svoje glave nosijo naprodaj za druge...
zapiska. že so na nogah. kaj? kako? zakaj? avto. in že drvi cesta pod njimi...
nato se vrnejo. umazani. premočeni. in strašno lačni:) pa spet to sploh ni pomembno. spet igra na ustih nasmešek.
ta nasmešek. to je tista stvar, ki me pritegne na njih.
le vedite, jaz vas iskreno spoštujem.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar