deklica: Pa me ljubiš?
fant: No če že moram...
hodila sem tam... sploh ne vem... izgubila sem se tam nekje med črkami, besedami, verzi, vejicami in pikami...
pa najdem besede. skoraj že pozabljene, zaprašene...
so tam pa jih nihče ne opazi.
zakaj so zanimive? zakaj sem jih sploh opazila? zakaj jih želim zapisati? ne pozabiti?
ne vem!
sploh nimajo smisla. vsaj ne sedaj. vsaj ne v tem trenutku. takrat v tistem prostoru in času pa so ga nekako imele.
deklica nato jezno odhiti dalje...
deček pa nemočno obsedi. in ne ve kaj storiti...
pa nadaljevanje?
ima pomen, a hkrati ga nima.
zdaj ga najdem a v naslednjem hipu spet ne...
obletavajo me črke, vejice in pike posameznih izgovorjenih in pisanih besed.
včasih se sestavijo v celoto spet drugič ne. živim med njimi. pijem njihovo črnilo in se hranim z njihovim pomenom.
pomen besed hrani mojo dušo...
pa sploh ni važno ali je to ob štirih zjutraj ali pa zvečer. ni važno ali je to v množici, z vami ali pa v dvoje.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar