temna soba. zatemnjena okna.
zrak je postan. vdih je težak. izdih še težji.
počuti se, kot da bi mu nekaj sedelo na prsih. mu preprečevalo dihanje.
mora govoriti.
spraviti stvari iz sebe. izprazniti misli.
govori predse. najprej težko. počasi. besede še zamirajo.
nato vedno hitreje. z več poudarki. besede sedaj preplavljajo sobo. krožijo. odmevajo v prostoru.
niso besede krivde, gneva, obsojanja, jeze ali bolečine. niso besede žalosti.
so besede dvoma. pomanjkanja zaupanja v svet. besede majhnega otroka. otroka, ki išče malo pozornosti.
ko konča z govorjenjem plane v jok. solze polzijo po njegovih licih. to ni jok žalosti. je jok olajšanja.
nato stopi do okna. dvigne zastor, ga odpre. spusti temo in svoje dvome ven.
nasmehne se.
sonce pa posuši njegove solze.
včasih se počutim tako izgubljeno...
ves ta svet, ki me obdaja... plaši me. strah me je. strah me je podati se vanj...
najraje bi se kar ustavila. nikoli več premaknila svojega telesa. pustila času, da teče mimo mene. opazovala svet z varne razdalje...
tako ne bi bila nikoli več prizadeta. nikoli ranjena.
je prav, da se sploh počutim prizadeto?
mogoče se lahko tolažim s tem, da sama nisem naredila vsega za izpolnitev upov.
mogoče lahko pozabim na dejstvo, da sem vse prevečkrat pozabljena.
tisti objem pomeni veliko. tako je topel, mehek... ...iskren.
ne maram praznega objema.
ne maram hitrega objema. takega v naglici, da čim prej pobegneš.
sama objemam iskreno. upam, da dajem tak vtis...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar