spomnila sem se ene od stvari, ki mi pomenijo zimo.
poleg čajčkov, cimeta in dolgih, dolgih noči primernih za zavijanje v najdebelejšo odejo seveda.
tisti zvok lopate pri kidanju. še bolj pa nato veliki kupi belega, ročno odmetanega snega na dvorišču. najbolj primernega za sankanje s smukcem in kopanje rovov in bunkerjev. in nato otroško vztrajanje pri nočnem zmrzovanju v njem...
poleg so sodile premočene noge in vse ostalo. mokri lasje sredi januarja. takrat ne zaradi snega ampak zaradi konstantnega tunkanja glave v sneg. včasih prostovoljno, večkrat pa ne.
tisti pajackasti kombinezoni v rdeči modri in vijoličasti barvi. ves svet je pozimi izgledal kot dežela mnogobarvnih pajacov. vse naokoli je vreščalo in kričalo zaradi kep in nepričakovanih zased.
še ena želja, ki bo ostala neizpolnjena. tako rada bi se vrnila nazaj... v svet velikih stvari in mokrih čevljev.
če pa dobro pomislim si lahko ta svet ustvarim tu in zdaj.
zakaj bi se morali z odraščanjem prenehati čuditi stvarem? zaradi navajenosti in družbe? ne moremo obdržati otroške radovednosti?
čudimo se tu in zdaj. prvemu snegu, kapljicam na veji, sončnim žarkom,ki se prebijajo čez oblake, novim prijateljstvom... vsemu kar vidimo in občutimo.
kako sem?
noro srečna!!!
naj se pravljica ne konča...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar