ljudje hitimo vsak po svoje, sključeni v gube in skrivamo obraz pred vetrom. vsak nosi svoje misli v žepih. sivi in bedni smo. zmankuje nam barv s katerimi bi barvali svoje misli. ni več rdeče, zelene, modre še rumene je zmanjkalo. skrivamo bolečino pred pogledi drugih. nasmešek na obrazu in zamolkla tema v očeh, globokih in vodnatih kot najbolj temen tolmun. ni iskrivosti, ni spontanosti... v temnem kotu, stran od vseh drugi, pa kričimo in ihtimo. tarnamo za izgubljenimi trenutki in pobeglimi sanjami.
prvi sneg je bil kot kosmi vate, ki so padali na zemljo. zdaj je vsaka snežinka kot igla, ki se nam z ledeno hladnostjo zapiči v srce.
vsem se prikazujejo v mislih osebe in dogodki, ki jih moramo pozabiti, vsem se zdi, da vsak atom zraka diši po naših ljubljenih. vsem veter povzroča nemir v duši. radi bi odleteli z njim... za vedno. neznano kam, samo proč od pogledov, dotikov, poljubov, besed...
jaz pa sedim v kotu. ne upam se premakniti, ker potem se spomnim. sem samo praznina s ponarejenim nasmeškom na obrazu. govorim preveč, a skušam samo povedati. najboljše želje, skrite upe, neznosno bolečino... borim se in skušam pozabiti. bolje bo tako.
a še vedno upam na boljši jutri. prihaja pomlad, moralo bo posijati sonce... upam...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar