Krik

utrip srca in zven telesa sta odmevala po prostoru. prostoru, tako neskončnem in širnem kot misel, ki polzi čez gube naših možganov. elastičnost utripajoče žile na vratu me je navdahnila. nad nemirnostjo. pokanjem prstov in vitjem rok, ki pričajo o nemirnosti opazovanega.

kot paranoičen se sprehaja naokoli. preskakuje nevrone v mojem telesu in mi ne da spati. nekaj norega in vznemirjajočega je v tem nenehnem premikanju. celo nekaj blaznega. kot strele mu misli uhajajo skozi oči. ne ustavi se. bega in raziskuje. ko sreča sebi podobnega, se začudi, za hip obmiruje in preskoči iz glave v peto. čim dlje. prostor, lupina, okoli njega se obdaja z mirnostjo. kot z varovalnimi barvami, da se obvaruje pred okolico. pred zanimanjem okolice... odbija nepotrebna vprašanja in hrepeni po pravem pogovoru. zateka se k nenavadnostim, skritim mislim, ki želijo le proč.
vedno hitreje stopa naokoli. oči mu begajo in grize si ustnico. tako malo prikrito, da nihče ne opazi. zateče se v prostor s spomini. tam ni tujcev, katerih roke bi segale po njem, grabile in želele nekaj kar ne zmore. stopa korak za korakom, teče, srce razbija v prsih iz čiste misli. noro, divje, blazno... potne kaplje polzijo po čelu. drobne in svetleče ter nase opominjajoče. obraz je spačen od bremena. preveč je. ne, premalo je! nemiren zaradi praznine. spremenjen v sebi...
kriči. razbija in nori po prostoru. želi si proč. joka. prosi... ugrizne v ustnico do krvi... cepeta in skorajda moleduje. napetost raste. nemir se bliža nevzdržnosti. krik se razleže po prostoru. odmeva. izraža. pojenja...
in izgublja nemir... upočasni se. se pomiri in znova zaživi. pretaka se v električne impulze in se kot val miru razlije po telesu... misel, ki izgori, dogori, v svojem svetu. a zato je potreben plamen, ki opeče, včasih celo pretopi okolico v neprepoznavne in nove misli. sveže misli in rešitve. vihar se poleže...
lupina še vedno nosi varovalne barve... manj izrazite, a prisotne. skrivam se.

u.