preveč imam. kolo, veter, sonce... preženem misli, ki mi razjedajo še zadnje občutke, ki so ostali. voda, bežim k vodi. vem zakaj, vem, da veš zakaj.
oči se obrnejo proti nebu in travne bilke me pobožajo kot že dolgo ne. zelena barva mi seva v oči in počasi izničuje rdečo. ognjeno barvo. v trenutku mi je zalila pogled in le stežka vidim kaj mimo nje.
na nebu se lesketa dvoje kril. mogočni ujedi krožita nad mano. ujamem lesket peres, ko znova ujame veter in se nagne v nov zavoj. dviguje se z vetrom. čim višje, še bližje soncu. občasni mogočni zamahi kril in lebdenje na vetru me omamijo. tam zgoraj sem z njima. čutim veter v peresih. prodorne oči. ostri kremplji.
svoboda. ptici sta svobodni. spoznanje me prešine kot sulica in se zareže v moje misli.
želim si svobode. imam jo. delno.
hodim v krogih. veter mi mrši lase in strah mi stiska želodec, ko se preizkušam. stisnem zavore. k sreči. sonce mi polni baterije in življenje je na trenutke tako trapasto smešno. z očmi polnimi solza žalosti in sreče zrem v svet. pričakujem prve obarvane listke in kostanj. zbujam se v meglena jutra in čakam medvede, da me odnesejo proč.
namesto goloba mi je vran, črn kot oglje, prinesel sporočilo. lažna vljudnost se je kot lepljiva sluz razlila s papirja. ne sovražim. pomilujem. zlohotni obrazi se v mojih mislih spreminjajo v klovnovske maske. režeče prikazni, ki naredijo norca le iz sebe. ne opazijo, da se spominov ne more vzeti. moji so. in tvoji. nasmešek na mojem obrazu se jim roga. jaz pa kažem osle in prevračam kozolce.
hop. hop. hop. na najvišji vrh. da Ti povem, da te ne maram, da Ti povem, da te imam rada. da se Ti zahvalim. da Te obtožim vsega, zaradi česar mi ne gre. da izkričim v obraz. vem, da me boš Ti poslušal. Ti veš.
nato potopim glavo pod vodo in se ne vrnem več. tišina je tu. mir.
kako sem? presenetljivo dobro....
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar