neprespanih oči in trudnega koraka. vem, da bo lepo in da bo na koncu le zaigral nasmešek na obrazu. ljudje s katerimi sem so tako poznani in hkrati tako tuji. večkrat sem že rekla zbogom in večkrat smo se spet srečali... nikoli več v polnosti hodili po isti poti. spreminjamo se, oddaljujemo se drug od drugega. v mislih. hkratno tudi v dejanjih. skrivam se. ker nočem da vidijo kaj sem, kdo sem... drvim dalje.
izrečem veliko besed. mislim še več misli. lepo te je bilo slišati...
zbudim se šele ob monotonem ponavljanju in skupinskem petju. gane me. že dolgo ne tako, na tak način. prevečkrat pozabljam. mogoče zato tako boli?
dež je spral z mene vse kar je bilo preveč. resnično. domov sem odšla lažja in pomirjena. z nasmeškom na obrazu. končno.
dve polovički sestavita srce. popolnost. ljubezen je premalo cenjena. prijateljstvo še manj. odšla bom in se vrnila s krili. ne vem od kod. takrat bom živela. vem da bom. in ljubila bom in bila ljubljena. zagotovo. do tja me bo odnesel veter. ugibam.
hkratnost in čas me bolita. želim si živeti v drugem času, a je nemogoče... ne zmorem. lahko bi... preveč...
zopet objemi in stiski rok starih prijateljev. pogrešala sem vas. zelo.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar