premetavam se po postelji in pozdravljam jesen. lepa je. letos je nisem pričakovala. ampak je prišla. vedno pride. enkrat z leve drugič z desne. včasih prileti kar iz zraka. zakopavam se v pričakovano listje. da me nihče ne najde in ne odkrije mojih šibkosti. rdeč list si posadim na glavo, rumenega na nos.
s črnimi čevlji odprem ježico in poberem kostanj. da ga spečem. enega po enega. zate.
nato stečem so vodnjaka in v njem najdem svoj odsev. pogovarjam se z njim. ne bo izdal. odmev mi bo pritrjeval. srečna bom in izgubljena...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar