počasi. mogoče ne danes in mogoče ne jutri. kaj pa vem. mogoče bom nekoč spet lahko pogledala svetu v oči. trenutno ne morem in zato medvedi odhajajo na počitnice. za nekaj minut. kakor se mi zljubi. takrat, ko zaženem v glavi še tiste zadnje sive celice. takrat. preveč razmišljam, preveč mislim. spet bi rada v mehurček. da bi me le ta nosil po življenju. in, ko izrečem željo, se že zavem, da ne bi bila srečna. vem da bi mislila da sem. globoko v sebi si želim razmišljati. o prihodnosti. o tebi. o meni. o Njem. pa si ne upam...
že dolgo ne spremljaš več. že dolgo me ne čutiš več. jaz te. še enkrat in ponovno te čutim. ne smem. ne znam. boli.
jesenske barve se svetlikajo po pokrajini. v jutrih mi megla objame obraz in skrije izjokane oči. nasmešek pa se iskri v sivini. štejem liste na veji. tritisočpetstosedeminštirideseti je že odpadel z nje. žari v ognjene rdeči barvi. všeč mi je. vsrkavam vsak sončni žarek, ki se prebije do moje kože. zavrtim se in naredim kozolec v sebi. zase. prestopim ograjo in se vržem v globino. letim. vsaj za hip. nato odprem oči. ni te. spet.
zjutraj zaprem oči in si z mano. kot si že bil. prepustim se toploti, ki se razgubi, ko se zopet zavem kje sem. zakaj se ves čas vračam v preteklost? zakaj me z besedami mamiš nazaj? kako me lahko gledaš v oči in mi hkrati rečeš zbogom in pogrešam te? zakaj? kako?
preveč je vprašanj za danes... jutri...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar