Prezgodaj... zame...

zvita v klobko na tleh v temni sobi. jočem v sebi. trenutek se zliva v trenutek in življenje se zazdi nično v primerjavi z neskončnostjo. razmišljam kaj je na drugi strani. kaj je tako vabečega tam za obzorjem, da si želiš odpotovati tja? zakaj si odšel?
tri besede, deset lepih pogledov in ogromno misli namenjenih tebi. lepih misli, z mojim podpisom.
tako pogumen si! ne vem kaj naj rečem, ne vem kaj napišem.
vem, da boli. vse. vsi trenutki, vse besede.
v tem trenutku bi najraje odšla. se skrila za vedno. brez zlobnih pogledov, brez neizpolnjenih obljub. brez vas vseh.
pogrešam. vse in vsakogar s komer si delim srce. veliko vas je. preveč. preveč za ta čas. preveč za to življenje.
rada bi se poslovila od vas. vam pomahala v slovo. a takoj, ko to storim, se z neznansko močjo spet vrnete v moje življenje. in zopet odidete. za sabo pustite le razdejanje.
hočem vedeti. hočem upati. pa vem, da upanja ni več in da bodo nekatere stvari za vedno ostale skrite.

u.