sanje me lovijo podnevi. obrazi se pačijo in kričijo, ne dovolijo mi blizu, ne dovolijo naprej. ampak ne oziram se. hodim naprej po poti za katero jaz odločam kam me bo pripeljala. to vem. to mislim. to upam.
zajčki bežijo po trati in se skrivajo v grmovju. jaz skrivam poglede. besede se ne zadržujejo več v ustih in planejo iz njih, kot da bi se jim kam mudilo. prehitro. nepremišljeno. ni mi žal. igram igro v kateri ne morem izgubiti. imenuje se življenje. izid je tako ali tako že znan... pomembna je igra sama.
kava se že kuha in prijetno diši. ne moti me dejstvo, da je ne pijem. grenka je.
ponoči gledam v črnino in opazujejo me prijazne oči. noč je lepa. ne vidim obrazov in oči, ki me gledajo izpod čela. noč je drugačna. takrat kraljujejo dotiki.
nikogar ne maram v svoji postelji. brcam in odrivam. moj prostor, moja toplota. beži. grizem.
najmlajša. mogoče. na papirju.
skrij se. skrivam se. za vekami.
besede, besede, besede... zakaj? niti sanja se mi ne.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar