lovim oblačke misli in jih strinjam v celoto. ne popolno, ne... pravo. nekako lebdečo in boječo. plaho do obisti. švigam sem in tja. ne iščem. ne še sedaj. a vseeno v večernih sencah najdem objem. v noči me preplavlja vonj po bližini.
samo spomin in obet po nečem lepšem.
stare spomine skušam pozabiti, jih skriti nekam globoko. mogoče jih tako nekaj časa ne bom našla. mogoče jih bom, ko se nekega jutra zbudim z novimi, lepšimi spomini, spet podoživljala in živela. a še dolgo ne.
sedaj se bom skrila v kot in čakala. nekaj. nekoga.
bodimo tihi...
obraz mi postaja znan in ljub. toda ne vem, če lahko zaupam.
preskakujem misli. letim. po dolgem času se počutim lahkotno in začuda ne negotovo.
bodimo nevidni...
vem, da nisem siva in ne črno bela.
sem jaz.
z očmi v nešteto barvah...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar