beži prehitro in hkrati prepočasi. včasih komaj še vidim oblak prahu, ki se dviguje za njegovi podplati. drugič ga neučakano čakam ob poti.
prevečkrat se mi mudi. poskušam dokazati nekaj kar je nemogoče.
minilo je leto. leto in nekaj dni. spomini so še vedno spravljeni. a gradim nove. iščem nove. v moji zmedenosti vsi niso taki kot bi si želela. a nekaj jih je... takih, ki si jih bom za vedno zapomnila.
tako kot preteklo leto.
lepo, lepše, najlepše... samo to bo ostalo od mozaika spominov.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar