petek, 4. junij 2010

Brezmiselnost

bilo bi moje zavetje, če bi vedela pot do tja. nemir in strah se plazita po mojih žilah. kot nekaj temnega in požrešnega, ki me požira. iz minute v minuto me je manj in bolj sem prazna. vsakokrat, ko vdihnem, začutim praznino. zdi se, da se hišica iz kart končno podira. karte padajo in mi kažejo usodo. skrito, prazno, oddaljeno.
nasmeh me je privezal s tanko vrvico na ta svet. drugače bi odplula, odletela.
med zeleno in modro se najdem... potopljeno v lasten odsev v tvojih očeh. čakam. še vedno. na besede, mogoče napačne odločitve. a karte ne povedo kako živeti, kaj storiti.
prihodnost je skrita. in nemirno jo pogledujem izza robu odeje. še vedno in nikoli: ne želim odrasti! preveč je zame. želim ostati majhna, skrita. ležati na sveže pokošeni travi. s tabo...

danes sem se smejala...


u.

Ni komentarjev: