nisem verjela... takrat ne. ne pred začetkom obrata lune. nisem. sem iskala, živela, opazovala... to, kar se dogaja okoli mene. tisto, kar ljudje živijo. živijo... ironično. težko je reči življenje temu kar žene naprej sive ljudi, sklonjenih glav. bivajo? bolje. spregledajo? popolno...
ne nisem verjela. še zdaj se mi zdi, da sanjam. tako popoln preplet dveh duš, dveh mišljenj, dveh smehljajev.
z začetkom povedi je včasih že znan konec. enak.
s premikom roke je znan premik telesa. mehak.
z vzdihljajem, misli v glavi. ....
mraz, dež in veter.
dežne kapljice nekje tam, nekje zgoraj.
blisk in grom. pomirjujoče.
utrip srca, poln energije.
prijatelja....
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar