da, neznano in pozabljeno. občutki in čustva, ki me prevevajo.
prelepo, da bi bilo res. pa je...
milni mehurček sem. odmeva mi misel v glavi in mi ne da spati. milni mehurček, ki ga veter nosi skozi življenje. včasih mirno, včasih hitro in neobvladljivo. v tem trenutku me orkanski veter premetava sem in tja. kot po čudežu se mi uspe izogniti vsem nevarnostim in preprekam. vrže me v steno, zajame me vrtinec... zdaj.
a včasih, ko je veter najbolj divji, me odnese v višave. pod jasno, modro nebo in v nočeh pod zvezde. tam globoko vdihnem. zajamem vase življenje, ki veje iz modrine. umirim se. prepustim se vetru in se ne bojim.
ne bojim se... pozabljeno. premalokrat se ne bojim. prevečkrat diham prehitro in v krčih. takrat ne živim. strah mi napolni telo. ostane le moja lupina.
misli ni. glava je prazna. tako veliko in tako malo hkrati je potrebno, da se ne bojim.
samo sedim in se počutim lahko. za pomladansko čiščenje je že prepozno, za jesensko prezgodaj. a nered v glavi se ureja in odvečnost v vsakršni obliki roma v smeti.
takrat, ko mi bo spet veter mršil lase, se ne bom bala...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar