Luna

kaj se skriva za luno? za vsemi kraterji in dolinami? na tisti črni, nevidni strani, ki kakor, da ne obstaja?
v noči, kot je današnja, ko z okna opazujem svetel plošček na nebu, in ko mi mesečina ne pusti spati, si zaželim, da bi odletela tja gor med zvezde in preverila.
mogoče se tam skrivajo majhna vratca, ki me popeljejo v poseben svet. svet tam zadaj... za očmi, za mislimi. v svet, kjer nič ni narobe in nič ni prav. kjer je vse obrnjeno na glavo in, ki bi me sprejel v moji otroškosti. tam kjer so drevesa oranžna in nebo zeleno. kjer čutiš veter v laseh in se po nepotrebnem obremenjuješ s praskami, ki jih narediš. kjer spanec potegneš dolgo v nedeljsko jutro, ali pa tudi ne... ravno tako storiš, kot si tisti čas želiš. iz principa.
tam metulji sedajo na cigaretne škatlice in milni mehurčki se ne razpočijo. tam se postaviš na glavo in poslušaš kri, ki buči v ušesih. brezskrbno. kar tako. tam bi se igrala s prsti. en palec, dva palca, pet palcev. tam bi se vsi vozili s kolesom. s pedali ali pa brez.
čakala bi na sončni zahod modrega sonca, ki nikoli ne zaide. ujela bi vlak, ki je že odpeljal. splezala bi na drevo in se do sitega najedla češenj pozimi. lastovki bi pripela sporočilo na rep in ji pustila da odleti v tople kraje. ne vem kaj piše v pisemcu. ne vem komu je namenjeno. štela bi utrinke na nebu obsijanem od sonca in vse želje naglas zamolčala. v pijanosti bi hodila še bolj naravnost. in pila bi jagodno vino iz norveških jagod. in jedla najboljšo morsko hrano iz sahare.
pozdravila bi malega princa in njegovo vrtnico, zaklicala vprašanje učenjaku in napisala knjigo o vplivu sonca na medvede.
zamislila bi si kotiček, pokrit z mahom in ob vodi, kjer bi zaspala...
... in se rodila dvajset let prej...

u.