sneg in mraz sta moje misli in čustva, ki so obstala v času, ovila v led. opazujem jih iz vseh zornih kotov, kot 3D projekcijo v tehnološkem muzeju. analiziram jih, si zapisujem, ogledujem, priklopim jih na vse možne naprave. nato odčitavam, računam, delam zaključke. za katere seveda ne vem kaj pomenijo. treba bo drugače.
izmerim si srčni utrip, pritisk in temperaturo. pregledam vse knjige, da bi našla povezavo, a je ni. tako tudi ne gre.
potem poizkusim.
pobožam, da vidim.
poljubim, da vem.
zaključek je jasen. misli na pravi poti.
ne bo šlo. drugič. na drugem mestu, ob drugem času, z neko drugo dušo ob meni.
vržem se v sneg. danes sem pomirjena. ne oziram se na jutri. ne vem kako bo. skušam dajati vtis, da ne iščem. deluje ali ne deluje? zamahnem z rokami in nogami, da se izriše angelček okoli mene. pobožne želje. zvezde in zasnežena pobočja vsrkavam vase kot zrak. ledene rože na oknih in snežinka na rokavici.lepota. malenkost.
v mislih trikrat skočim na glavo v vodo. hladna voda, obdana z zelenjem. obstajajo trenutki...
hitim in polnim glavo z mislimi. snežena kepa mi prileti v obraz. že grem. danes? jutri?
nekoč!
modra barva mi preseva obraz...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar