Omarica na koncu vrste

ne vem če se zavedam vsega kar vem. in ne vem če vidim vse kar gledam.
si kot vožnja z avtom bre zavor, ali pa kot poljub neveste z njeno ljubeznijo medtem, ko jo ženin čaka pred oltarjem. vem da sem tukaj. ne vem kaj naj storim. povej mi. prosim.
posteljem si posteljo in čakam, da prideš, da se me dotakneš. zamižim in te vidim. čutim te in ti mene.
spet skrivam poglede, ker nočem, da bi napačni ljudje prebrali napačne misli. katere so napačne? so res? in odidem stran in ti obrnem hrbet in ti me kličeš, a jaz hodim naprej. bo tako? ali obratno? tridesetkrat drugače in tridesetkrat narobe?
in pišem in ne vem kaj. in vem, da bereš, in vem, da razumeš, in vem, da se sama ne razumem.
in poskočim in se te otresem. in sedem, na tvoja kolena. in tako boliš in tako sem srečna. in nikoli te ne bom mogla imeti in si tako zelo moj.
in tega ti ne smem povedati, zato tega, kar je napisano zgoraj ne beri.
na svoj neposrečen način sem srečna. da sem. čeprav bi se najraje vrgla iz svoje glave in se nikoli več pogledala v ogledalo.
spet sem tukaj. še bolj kot prej. in utripam zate in živim zase. in hodim po svetu kot mesečnik. se spotikam ob kamenje in skačem čez prepade.in hodim dalje.
gledam se na platnu, kot kakšen star, črno-bel film. in se smejem sama sebi.
se nasmehnem in zaspim. ovita v modrino.

u.