samo tako in samo za zraven. kaj pa vem. razbijam si glavo s tem kar ne vem, s tem kar sem. sem preveč zase in za preveč oči, za preveč rok, obrazov, dotikov.
bežim iz enega kota v drugega, se skrivam in kot boksar čakam, da napadem. življenje?
preveč mi je všeč rdeča v kateri se najdem na trenutke, da bi jo pustila za sabo. a preveč boli zanikanje in odmikanje, da bi lahko nadaljevala.
prepričala se bom. odtegnila roko in zajela sapo. se skrila pod odejo in počakala, da mine nevihta.
zjokala se bom nad sliko. tako nepomembno, tako razumljivo, tako pomenljivo.
čestitam! lepotec je! zdaj pa še jaz. sčasoma.
hop, hop, hop... na tri, štiri, zdaj vsi skočimo čez ograjo. to je moderno, to je in. še ena črtica na posteljni stranici. ne, ne danes. mogoče jutri. verjetno nikoli.
pokrijem si oči z rokami, upihnem svečke in si zaželim.... pssst... ne smem povedati, ker se potem ne uresniči.
odidem. nekam daleč, daleč proč. za vedno. nekam na toplo. stran od svojih misli in stran od sebe. za vedno.
ker preveč čutim.
u.
2 komentarja:
Živjo, ta-mala.
stran od misli in samega se ne da, četudi greš na drugi konec sveta.
sam sem mislil, da grem za trideset let,
bila so tri.
in trenutno nisem ok. ker preveč čutim.
ker se soočam z mislimi.
bom ponovno zbežal?
Lep pozdrav, VaLerij
hvala za tvoje misli VaLerij
u.
Objavite komentar