Nasmeh v ogledalu

vse kar lahko rečem je: hvala vsem! za vse! za vsako minuto in sekundo. za vsak objem, pogled in dotik.

na trenutke mi na glavo padejo sekunde dneva in rečem si, da ni vredno. takrat se skrijem in jočem. takrat ne ljubim, ampak samo čakam. pokam s členki na roki in v svoji živčnosti razbijem najljubšo skodelico za čaj. pulim si lase in čakam, da mi nekdo pove, da je varno vstati. da je varno nadaljevati z življenjem. trepetam in grizem ustnico. ubijam s pogledi in cepetam z nogami. dokler se ne utrudim in zaspim v solzah.

a v dnevih kot je ta, v dnevih kot jih živim sedaj, se pogledam v ogledalo in si rečem, da sem srečna. res sem. zdaj ljubim. zdaj si lepim bleščice na oči in jih občrtavam z barvico, da je lesk še bolj očiten. zdaj hodim po svetu z dvignjeno glavo. zdaj razširim roke v pozdrav, ko zagledam prijatelja. barve sveta so v rdeče oranžnih odtenkih s pridihom modre. in listje, ki pleše v vetru, le zame poje uspavanke v večerih... da lahko zaspim v objemu...

zase...

u.