misli bodo skočile iz glave in odšle svojo pot. dovolj imajo zmedenega telesa in prevelike količine dražljajev iz okolja. spakirale bodo kovčke in odšle na počitnice. nekam na toplo, pod sonce. mogoče k morju, ali pa v gore. nikogar ne bodo vzele s sabo. ne prijateljev, ne družine, niti ne nekoga, ki jim pomaga dihati. ne potrebujejo nikogar. odločitev je nastala in zavladala. nikogar. vsaj še nekaj časa ne. uživale bodo svobodo in trenutke brez obveznosti. rešile se bodo spon zmede in namočile noge v toplo vodo. no lahko je tudi hladna. pozabile bodo vse. pozabile bodo same sebe. dovolj imajo pričakovanja in čakanja na čudeže. zavrgle bodo besede, ki očitno ne pomenijo ničesar, ki niso nikoli nič pomenile. miselni obrazi se bodo kopali v soncu, ki bo sijalo z modrega neba. pobarvanega v nebeško modro samo zanje, z najfinejšim čopičem. odšle bodo... mogoče, kar verjetno, se sploh ne vrnejo več. ostale bodo tam nekje in čuvale svojo samoto. pogovarjale se bodo le same s sabo in vsake toliko odgovorile na kakšno pismo.
če bo prišlo. dvomim. misli so že sedaj same. bežijo od svoje samote v svetu. in se zatekajo v očitno osamo. misli so preslišane in zaržene. pometene pod preprogo.
pozabljene.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar