Enako

 korak stran. korak dlje. korak zame.
čakam in skrivam. utripam in bivam. ugibam. zakaj? kako? čemu? kdaj? skriva se pomen vseh besed, dotikov, pogledov, ki sem jih preživela, doživela. vem. rišem poteze. lok nosu, krivina brade, mehkoba ustnic. vse je zajeto v en sam pogled en sam trenutek. v samo nekaj potez s svinčnikom po papirju. opazujem nastajanje risbe. oživljanja podob na belini. vdihovanje življenja skozi nepremične ustnice.
nasmeh se prikrade na gubice ob očeh. na očesne kotičke, na same oči, ki se zableščijo od tako znanega čustva. veselje preveva vsako potezo.
v večnost. v neskončnost. enako, a drugačno. drugačno na zunaj, v bistvu enako. čustvo. nit, ki povezuje vse znance in prijatelje. s še enim vozličkom več. prvim vozlom, ki utrjuje vezi.
ujeta v času, ujeta v trenutku. trepetam in drhtim. oči begajo po prostoru in misli se sprašujejo o resničnem obstoju. sprašujejo se o resnici.
vem. in upam. upam si. tvegam in želim. berem iz oči. upam, da prav...
ne razmišljam, počnem. ne odlašam, skočim čez rob. in padam. in vem, da ne bo bolelo. nekako vem. zaupam. Ti si tam, da me ujameš.
hkrati bežim. danes, jutri, včeraj predolgo sem gledala čez tvojo ramo. upam, da želiš.
spremembe? ne opazim. jih ni. nezavedno, jim nisva pustila blizu.
utripam.

upam in bivam. z nogami trdno na tleh. ne pričakujem preveč.
pričakujem vse.

u.

Padec

pajkova mreža me je ujela med padcem proti tlom. niti se trgajo ena za drugo. švistnejo in počijo, ko jih sila povleče narazen. samo še nekaj niti je ostalo. nato bom padla proti tlom. se razletela na kosce, kot porcelanasta lutka. krhka. sedaj. vedno.
prosim primi me za roko. postavi me na tla ali pa me dvigni nad oblake. samo pridi. ne čakaj.
ubija me to, da ne vem ali smem ali ne. upati. želeti. vsako sekundo padajo zaušnice na moje lice. postavljajo me v realnost. nazaj. tja kamor spadam. kamor me postavljaš ti.
samo pridi...

http://www.youtube.com/watch?v=_A_arjPCKXA&feature=fvst

u.

Deset čez...

svet se vrti. z mano ali brez mene. beži mimo. se ne ustavlja. čas nima ne začetka ne konca. le tu in zdaj. ni zagotovil, ni obljub. mogoče je le upanje. le vztrajanje. vstajanje vedno znova, ko pademo. ne vemo in ne znamo. živeti v prihodnosti namreč. jaz ne znam. da in ne. želim in dvomim. čas je relativen. subjektiven in ne objektiven. odvisen od posameznika do posameznika. vsak vidi v njem drugačen pomen. vsak čuti drugačno težo časa. težo trenutkov. čas me bega. tvoj in moj. čas trenutkov in utrinkov. moj čas, ki ga kradem svetu. vsak dan znova. živim. poskušam Živeti. ne vem, če mi uspeva... bežim...

Kaplje

prvič to jesen sem imela premočene čevlje. prvič to jesen sem opazovala kako kapljice polzijo z mojih las. misli mi drsijo v čas neskončnih deževnih napevov po strehi avtomobila in nočnih potepanj po krajih za ograjo.

dež neskončno lepo in pomirjujoče udarja po strešnikih. spira vse misli stran, stran od mene. všeč mi je takrat, ko ne mislim. všeč mi je, ko se mi ni potrebno vsak trenutek znova in znova postavljati na realna tla. težko je. in pritiska me k tlom. težko mislim in diham. zrak je po dežju vedno svež...
rada bi, da bi skupaj skočila v lužo...

poslušam kapljice... odnaša me daleč proč... stran od tu. stran od zdaj. stran od tebe. stran od MENE. 

u.

Tik... ...Tak

tik tak, tik tak, tik tak,...
srce utripa kot ponorelo. niti sama ne vem, ali pa je prenehalo biti... priklopite me na elektrode.
iščem sledi mene, pa se ne najdem. odpihnila me je sapa. skrila me je noč.
zaupam... vem...

u.

Štetje

tri tisoč petsto enaintrideset, tri tisoč petsto dvaintrideset,...

zvezde so se poigravale z mano.
neskončno. do neskončnega in nazaj. ena, dva, tri,... ...,trikrat neskončno.
nato se zmotiš in začneš od začetka... še enkrat... samo zase...
misli so se poigravale z mano.

u.

Odblesk na steni

odsev sonca se poigrava po steni moje sobe. jesenskega sonca. rdečega sonca.
jaz v neskončnost. jaz tu. jaz zdaj.
samo jaz, nihče drug.
najlepši so jesenski večeri. jesenski zahodi sonca. ob teh večerih se zdi, kot da se sonce še bolj trudi, da bi prineslo barve v sivino dneva. takrat je nebo še bolj modro. kot da bi hotelo nasprotovati venenju listov.
prihajajo dnevi, ko se bodo lička barvala v rdečo. v sramežljivosti pred mrazom bodo zardevala. sapa bo dobila obliko. nežni oblački, ki naznanjajo življenje. spreletavali se bodo nad glavami vseh premraženih ljudi. šali bodo izbirali svoje vratove in kape bodo sedele na svojih glavah. rokavice bodo izbrale barvo. rdečo, belo, črno, zeleno... ne, pisano! krasotile se bodo z njo na prstkih in prstih. poiskale se bodo na drugi dlaneh in hodile naokoli z zanko v zanki. ljudje pa z roko v roki. greli si bomo prstke v objemih rok. včasih namerno pozabili rokavice...
vse se bo umirilo. omejilo le na en prostor. toplo sobo... na en kotiček. tam pod toplo odejo. s prekrižanimi prstki in glavo naslojeno na ramenu...
ptice bodo skrivale svoje glavice pod perutmi. male zaspanke. razlegala se bo pesem črne ptice. na brezi. na sosednjem vrtu. kot budnica. najlepša. kot, da bi bila namenjena samo meni.
zadnji listki bodo podrhtevali na vejah in vejicah. vztrajali v objemu mraza...

mraz in zima bosta plesala svoj ples. sama. nevidna. prelepa.

u.

Danes dvomim

res samo danes?

razumem in hkrati dvomim... v vse kar obstaja, vse kar je...
vem, da živim. pa je to res? je moje življenje res življenje ali je samo farsa? replika, ki me prepričuje v svojo resnično obstajanje. je moje življenje le posnetek življenja nekoga drugega? so se trenutki, ki jih živim že nekoč zgodili? ali pa so mogoče le sanje nekoga tretjega?
kaj če sem le odsev nekoga v ogledalu?
sem original ali le plagiat?

včasih se mi zazdi, da so mi pomembne besede položene v usta. kar spolzijo izmed ustnic in nikakor jih ne morem ustaviti. jih želim? telo pa z nevidnimi vrvicami upravlja nevidni mojster marionet. nimam vpliva na dogodke. nimam vpliva na dejanja. takrat. zdaj? nikoli
dogodki in osebe nato s svetlobno hitrostjo odletijo mimo mene. včasih me niti ne vzamejo s sabo. pozabijo name. hitijo naprej in živijo svoje žvljenje. srečni? sama obstojim nekje sredi poti. s prašnimi čevlji in in brez kompasa. pozabljena v trenutku. takrat na nebu ni zvezd in ne sonca. le neskončno dolga pot in polno niča okoli mene.
nič z ničem v niču. in jaz.
na obzorju ni nikogar ki bi me čakal, ponudil roko. vsi so odhiteli naprej in me pozabili ob robu ceste. samo.
jaz z mano. jaz in nihče drug.
včasih... ne zdaj...

dvomim v vse kar obstaja in kar je. danes, jutri, včeraj. dvomim celo v besede, ki jih pišem. v občutke, ki me preplavljajo. v trenutku. dvomim vase.
je prav dvomiti? preveč dvomim...

dvomim... in nočem dvomiti. želim si, da ne bi. pa so trenutki, ki me potisnejo v to. ki me prisilijo, da podvomim v vse nasmehe, poglede, objeme, besede. nočem??? !!!

u.

Dan

so dnevi, ki so popolnoma navadni. čeprav zame že dolgo noben dan ni navaden.
je smejoč.
je jokajoč.
je razmišljujoč.
je nemiren.
je zame.
je popoln.
je dan z očmi uprtimi v tla.
je dan z na široko razprtimi rokami.
je dan Zate.
je dan plesočih listkov.
je dan malih prstkov.
je dan topline.
je dan objemov.
je dan poljubov.
je petsto desetkrat tak kot mora biti.
je dan skoraj tet in skoraj stricev z mehkimi očmi in toplimi rokami.

dobila sem topel objem in se nasmejala na svoj in tuj račun. prebrala sem lepo misel in se začudila zaupanju vame. ne vem zakaj je zaupanje tu. ampak sem hvaležna. vem, da vedno lahko pridem. vedno lahko govorim. vedno lahko zaupam...
izbrali so te moji starši. izbrala sem te jaz. z nekim razlogom. z nekim namenom. vem, da bosta tu.

moja skoraj teta se boji za sneg in za snežake.
pa to sploh ni potrebno, sneg se namreč spomladi spremeni v sladoled, snežaki pa ga prodajajo na severnem tečaju. njihove redne stranke pa so mični gospodiči v frakih.
snežinke padajo in so. nato izginejo. tudi mene je vedno stisnilo pri srcu, ko sem izza šolskih oken opazovala sneg. tisti sneg ob katerem sem se zjutraj zbudila. tisti sneg iz katerega sem naredila prvo kepo. tisti sneg, ki je sedaj tako neusmiljeno padal z drevesnih vej in se topil na zgodnje zimskem soncu. še vedno upam, da se kaj takega to leto ne bo zgodilo...

tetka tetka prideš na kavico?:P

u.

Pot

kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo našel,
kdor najde pot bo cilj vedno nosil v sebi

nejc zaplotnik

za nekoga, ki je nosil svoj cilj v sebi in ga je živel do konca.

za nekoga, ki že dolgo ni bil viden, in je izgubil ljubljeno osebo.

za vse, ki iščemo pot...

u.

Stopetintridesetkrat jaz

zvita v klopko v najtoplejšem kotu sobe.

kar tako.
vem. želim. hočem. vse.

u.

Pogum

pogum ni mogočen hrast, ki kljubuje viharju, ampak nežen cvet, ki se odpre v snegu.

marsikatera stvar v življenju od nas zahteva neizmerno mero poguma. presenetljivo je, da se največkrat zdi, da to od nas zahtevajo tiste najmanjše stvari. besede, ki kar ne gredo z jezika, misli, ki nam ne dajo spati in nemir, ki nas bega od jutra do večera. od nas ne zahteva poguma javno šopirjenje ali pa prekomerna samozavest. pogum pripisujem majhnim dejanjem, kot so besede rad te imam in oprosti. ker življenje tako hiti mimo nas, nam vse prevečkrat ostane premalo časa za zbiranje poguma. priložnost je mimo in zanka zadrgnjena okoli glasilk. obžalovanje, ki obvisi nad nami. predolgo zbiramo pogum. predolgo odlašamo. včasih se je bolje odločiti v trenutku in samo gledati kako se odvijajo dejanja. jih samo še usmerjati.

zanima me če se pogum kje skladišči? mogoče obstaja krizni center, kjer ga delijo v naglici?

nisem pogumna. prevečkrat tesno zatisnem oči in počakam, da trenutek steče mimo. poguma zberem le za kakšen občasen skok v vodo. skok v neznano. mogoče zavedno nezavedno zbiram in kopičim pogum za takšne skoke... skoke, ki rešujejo moje življenje pred enoličnostjo in podpovprečnostjo. želim si pogum, da bi izstopila iz povprečja. da bi skakala nad glavami drugih in sijala v čisto moji rumeni barvi. rumeno rumeni v odtenku rumene in s pridihom jeseni. pastelne barve so dolgočasne. kot, da ne bi služile svojemu namenu - barvitosti. kot odtenki sive v črno belem svetu. rada bi, da bi bile moje barve sijoče in vidne. vidne vsem in vsakomur. vidne že od daleč. egocentrično in egoistično. a nekako potrebno za moj obstoj. zame.

pogum... ne potrebujem ga za boj z zmajem ali osvajanje gradu. potrebujem ga za dvig noge preko meje. za pogled v globino. za glas, da bom zmogla oblikovati glasen pozdrav vsemu kar prihaja.

želim si hoditi po robu. videti obe strani življenja in se mogoče kdaj nagniti čez rob. želim plesati skozi življenje. z dvignjeno glavo. in nikoli z obžalovanjem, da si česa preprosto nisem upala...

preval nazaj in kolo v stran. jesensko listje in direndaj. drzne poteze na platnu in nekaj taktov. skok, pristanek, plije, poklon. balkon, balkon, parter.
bučen aplavz občinstva in rdeč šopek v rokah.
povprečno povprečje. o neverjetnosti pa se niti ne sanja.

u.

Tišina

samo midva lahko skupaj molčiva o istih stvareh...

u.

Zdaj

slišim trganje (mojega?) srca na koščke. in odvijanje lepilnega traku...
pod nos se mi prikrade vonj po tebi.
bežim med besede. napisane in posnete. tiste kar tako in tiste pomenske.
Zame.
Samo zame.

u.

Nasvidenje v naslednji vojni

raje pišem sedaj. o zdajšnjih občutkih. vem, da takrat prsti ne bodo poznali tipk in glava ne misli.

svet je poln slovesov. poln ljudi, ki se poslavljajo. odhajajo tja nekam v toplejše kraje, v kraje kjer je več nežnih pogledov... ali pa odhajajo tja nekam za oblake. daleč od oči, a tako blizu srca.
poslavljanja mi ne gredo dobro od rok. sloves je neke vrste konec. 
konec, ki včasih ne vodi v nov začetek...
mislim in vem, da se ne znam poslavljati. čutim, da trdno zatiskam oči pred resničnostjo. ne trudim se jih odpreti. vem da bi bolelo. preveč... 
vem da se poslavlja. čutim. vidim po stiskih rok. po obrazih vseh ostalih.
težko si priznam. ampak taka je kruta realnost. vsak se enkrat poslovi. vsak ima svoj zadnji pogovor s Smrtjo.
nato pa odide v večnost. v kraj za katerega ne ve nihče natančno kakšen je, kje je... vem da je tam lepo. vem, da si tam lahko srečen. vem, da me boš od tam gledal. vem, da se tam srečava.
pa nasvidenje do takrat.

nasvidenje v naslednji vojni.


u.

Popoldanski čaj

sonce, dež in pisani listi. topla soba in mrzel veter, ki počasi leze v špranje in se bo v njih skrival do pomladi. rdeča lička in nosovi. rokavica v rokavici. ne, roka v roki.
brezmejni sprehodi, ko se ti zazdi, da bi lahko poletel kot list v vetru. dvigamo noge visokov zrak. da frči listje. da šušti in šelesti. skačemo v velike kupe listja. se zakopavamo vanje in se obmetavamo z njim. obležiš na tleh in opazuješ brezmejne vrtince barv, ki se bližajo tlom. nato vstaneš, se zavrtiš in barve se zlijejo, prelijejo... v jesen... v abstraktno obliko umiranja. reinkarnacije. ponovnega začetka, mogoče konca...
nato nastaviš obraz še zadnjim toplim sončnim žarkom v tem letu.
vonj po zimi, po mrazu, po tebi.
kostanj je ravno pravšnji, da se ga pobere in speče. pa vprašam, če je on za to? kostanj namreč. se upira?
iščeš, brskaš, tavaš in se izgubljaš po gozdovih. kostanj kar sam poskače v košaro. trdno se drži, da ne pade ven. se zbudim in ga odkrijem. slepi potnik. ga ne izženem ampak za kazen pojem. prej spečem, skuham. pa jabolčnik zraven. najboljše. najslajše...
pomembna novica. veverica je zajčku pripravila piknik. s hruškami in tiramisujem. kremšnit namreč ne peče. pogrnila je pisano odejo na travnik. na rob travnika, če smo bolj natančni. pod rumene liste mogočnega hrasta. kaj se je dogajalo ni znano. naš poročevalec je namreč zaspal na  jesenskem soncu v visoki travi...

skodelica čaja v topli sobi. dobra knjiga na kolenih. nedelja. taka. ki se začne z otroškim smehom in konča z dobrim filmom. ali pa s pogovorom...
zavita v jopico, ki je le izposojena, sedim in...
...pogrešam.
...pričakujem.
...se spominjam.
najlepše je oditi tja kjer je sonce. proč od oblakov in slutnje dežja. nekam tja kjer še nisem bila. se sprehoditi in se nasloniti na ramo...
hvala...


jesen se prepozna po listih, ki se vrtinčijo v vetru...

kako sem?
sem lebdeče... v milnem mehurčku. nad vsem. nad sabo. nad življenjem. ustvarjam in spletam si drugo resničnost...
ne vem če je prav...

u.

Otroštvo

Rad kdaj pa kdaj se prepustim pozabi,

vsaj toliko, da duša se spočije,

ko me otroštvo medse spet povabi

v deželo moje prve domišljije.

Rad vanjo stopam, z bosimi nogami

v nebeško roso rišem njene meje,

nekje tam za devetimi gorami, za morjem,

v njej iz najbolj sanjske preje

si spredem svojo pravljico življenja.

A kaj, ko je življenje sklenjen krog:

si notri ali zunaj. Tu začenja

se moja muka, v meni vse kriči:

Vse si že zmogel, vse si bil - kot Bog.

- A le v otroštvu, ki je brez moči.

Ciril Zlobec

u.

En kostanj in pol zate

jesen je prišla. danes prvič je posvetilo sonce na obarvane liste. in se zgodaj zjutraj razlivalo po mavričnih gričih.
danes prvič sem začutila jesen.
jesen je čas nasprotij. čas, ko si nasprotujejo barve in vseprisotna sivina. je čas, ko nas še vedno greje poletje, hkrati pa že iščemo šale in rokavice po omarah in predalih.

jesen je tisti čas, ko sem polna dvomov sama vase... ko dvomim o vsaki odločitvi, vsakem koraku, vsaki misli, ki me prešine...
te dvome včasih pomiri On. včasih ti ali pa kdo drug.

počutim se kot bi lebdela nad vsem dogajanjem. nad vsem kar me obdaja. kar je resnično. počutim se kot, da ne bi popolnoma dojemala situacije. kot, da bi mi resnica in resničnost polzeli med prsti kot pesek.


prehitro hitim skozi čas in prostor... skozi vesolje    življenje

rada bi se ustavila. pogledala naokoli...    ljubezen

in zadihala


u.

Nostalgija

sem in tja in čez in poprek. povsod. nikjer...

si, nisi, si... tam nekje. čez reko in za staro hruško, ki si jo predstavljam, da rase na tvojem dvorišču.
za velikimi očmi...
nekoč. zdaj. potem.
saj vem. še vedno. in za vedno. nikoli pozabljeno. nikoli izgubljeno.
še te nosim. vas nosim, tu nekje. kjer je toplo. da vam je toplo. da živite.
zanimivo je, da vas v nostalgiji še vedno najdem. nekje blizu, nekje daleč. nekje brez odgovora.
poskok z noge na nogo v jesenskem hladu. pričakovanje. pa spomin, da ni več. da je bilo pa je minilo... mogoče je še...upam... vsaj nekaj. vem, da je.
ker dobim odgovore. iskrene, tople.
take ta prave...
hvala ti.
pa nočem, da bi nama ostala samo še "kava". če sploh to...

in misli in spomini so isti. ravno včeraj sem razmišljala o hišici ob hiši...

hvala... za dneve, večere, ure, minute, sekunde.

 s. kako si?

u.

Črni deček

stojiš na rumenem pesku puščave, stojiš črni deček.
okrog tebe so stene neba.
sprehajajo se skoz tebe
z zateglo žalostjo.

zjutraj zagledaš sledove noči v pesku:
tanke kačje vijuge.
zgrabi te rumena groza peska.
ampak ti ne smeš bežati.
ti imaš naročje polno ptic.

opoldne pridejo starci.
naslonijo se na palice kot sive ujede.
molče te gledajo.
ti rečeš besedo.
ampak ko jo izrečeš,
ti presahnejo usta.

imaš naročje polno ptic.
to je vse, kar imaš.
zato vzdigneš roke k nebu.
in tvoje ptice polete.
tvoje ptice zakrijejo nebo.

ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce.
zato razpadejo v perje.
razpadejo v meso.
razpadejo v pepel.

ponoči jih ubijajo ledene zvezde.
zato je pokrajina siva od pepela.
zato imaš usta polna pepela.
zato meče v vodo tvojih oči
pepel sive mreže.

vendar ti razprostreš roke.
in nove ptice odlete,
ker morajo odleteti,
ker moraš imeti ptice.
ptice, ki vzlete.
ptice, ki razpadejo.
ker si sam v puščavi.
in žalost kaplja skozi tvoje steklene kosti.

d. z.

vsi moramo imeti svoje ptice, svoje sanje, svoje pesmi. čeprav odletijo in se nikoli več ne vrnejo jih imamo, negujemo in zopet izpuščamo proti nebu.
ker moramo imeti ptice...

u.

Hipokrit

hinavec, hipokrit, licemerec...

hinavci. sploh ne morem verjeti, da lahko storiš kaj takega...
takrat, ko je človeku najlepše, ko mu sreča kar sije iz oči, mu zasadiš od tuje krvi umazan nož v hrbet. enkrat, dvakrat... tako dolgo dokler se ne zgrudi. dokler ne utihne bolestno hropenje na njegovih ustnicah. nato se naslajaš nad njegovo bolečino. nad njegovimi bežnimi poskusi, da bi odprl težke veke...
nato zabodeš še enkrat. tokrat iz popolnega užitka opazovati človeka, ko nepremično leži.
zadovoljstvo?
zakaj? čemu?
zakaj ubijati srečo? zakaj zasajati nož v hrbet prijateljstva?
zaradi lastne razočaranosti? lastne nepopolnosti in nepremagljivega neuspeha?

takrat, ko si sam najbolj razočaran gledaš z zlobo na očeh v srečne ljudi. sovražiš jih. preziraš.

zakaj tako in ne drugače?
zakaj ne pustimo raje, da nam ponudijo roko in nas dvignejo k sebi? morda na oblake...
poskusimo...

tudi jaz si želim roke...

in ne to ni namenjeno tebi...

u.

Južni otok

je južni otok.je.
daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
je lisa iz megle.

med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
in neizmerno traja.
in v hipu gre na dno.

in morje od slasti
je težko in pijano.
in sol zatiska rano.
in slutnja, da ga ni.

da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

a voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.

kajetan kovič

u.

Čudna dvojina

izposojene besede in izposojene misli prelite v realnost s črnim svinčnikom tam nekje vmes med dvema svetovoma. na prehodu med nebom in zemljo. a so tako resnične... res je čudna ta najina dvojina. čudna na tak lep, igriv način. čudna zame, čudna zate. še bolj čudna za vse druge...


vsako noč ležim v temnem kotu moje sobe, včasih ne tako temnem, ker ga obseva luna, in razmišljam o tem kako si mi prvič podal roko, kako sva sedela tam na plaži... sonce in odblesk morja v očeh sta naju spremljala na včerajšnji ali predvčerajšnji dan. še vedno je termometer ravno tak kot julija. in morje še vedno diši enako. opajam se z vonjem borovcev in s tabo. čas takrat teče hitreje in neopazno. kot pesek drsi med prsti in uhaja. veter ga odnaša v spomine. moje in upam, da tudi tvoje.
pogovarjati se je lepo. z besedami, dejanji in očmi... med pogovorom rada gledam v oči in še raje vidim, če te oči ne uhajajo mojemu pogledu. tvoje ne... le včasih se zgodi, da sama umaknem pogled. takrat se bojim, da bi videl preveč. da bi videl kaj me boli...


spremljala naju je rdeča luna in le meni so bili tisti večer namenjeni utrinki na nebu... tišina, tema in nešteto mnogo zvezd na nebu. zate. da jih lahko prešteješ, ko boš to hotel... ko prideš do dvakrat neskončno mi povej...

načtujem naslednji pobeg od našega sveta v Najin svet...

u.

Trdovratna običajnost bivajočega

zakaj se nehamo čuditi? zakaj prenehamo občudovati stvari okoli nas?
zakaj iz tako preproste stvari, kot je gledanje na stvar malce drugače, odrasli ljudje delajo tako znanost?
filozofija, modrost, čudenje, otroškost... vse enako a vendar tako različno po definiciji.

večkrat sem kot štiriletni otrok poln zakajev in čemujev... večkrat se zamislim, ostrmim in obstojim ob kakšni še tako malenkostni malenkosti...rada razglabljam zakaj je neka stvar takšna kot je. čeprav vem, da mavrica nastane z lovljenjem svetlobe v dežne kapljice, si rada prestavljam, da se mavrica spušča k zakladu. in po njej se seveda pušča droben palček, ki nosi rdečo kapico.
radovednost me žene naprej skozi življenje. rada vsak dan odkrijem nekaj novega... mogoče še posebno lep cvet na sosedovi gredici, razpoko, na hiši mimo katere hodim vsak dan, ki spominja na nasmejan obraz, ali pa drobne pikice v tvojih očeh. vedno je nekaj kar pritegne mojo pozornost.
večkrat slišano, povedano in napisano... ne razumem ljudi, ki ne vidijo barv sončnega zahoda in ne slišijo vetra ujetega v drevesne krošnje...

kako lahko nekdo z vedno sklonjeno glavo in strmo predse uprtimi očmi hodi skozi življenje. kot konj v paradi s plašnicami na očeh. ni čudno, da jim je življenje dolgočasno in brez smisla. le kako bi ne bilo? samo malo pogledaš naokoli in že odkriješ nešteto vzrokov in smislov za življenje.
spreminjanje barv skozi letne čase... že samo, da vidiš barve listov na drevesih jeseni je vredno živeti. ali pa poganjanje listov spomladi, ko je zelena najlepša...

le zakaj bi moralo biti bivajoče tako običajno?

s tabo ni nikoli...

u.

:)

vse najboljše!!!

še en dan, ki je vesel.
srečna sem zate in s tabo. srečna da veš. srečna da si.
le ena trojka preveč je v mojem življenju...

u.

Poletje

dolgo je trajalo da so se moje misli uredile v približno celoto. približno zato, ker še vedno ni popolna, še vedno se premlevajo občutki in želje.
uhajajo iz glave, se obračajo, preoblikujejo.
vtisi so takšni in drugačni. o vsem obstaja nek stavek, ki opiše vse. skoraj vse.
poletja bo kmalu konec in stvari se že spreminjajo.
poletje je čas največjih sprememb. v toplih dnevih in zvezdnatih nočeh človek toliko doživi, da ga to spremeni. čas imamo, da se posvetimo vsakemu dogodku, vsakemu problemu s prav posebno natančnostjo. lahko ga odpremo, razdrobimo na najmanjše koščke, preučimo vsakega zase in si ustvarimo svoje mnenje.
moje misli, moja prepričanje se majejo na trhlih temeljih spoznanja. lovim ravnotežje med Njim in mano, med mano in njim.
spremenili so me prvi dnevi. utrdili naslednji. bili so dnevi pogrešanja, dnevi veselja, tudi dnevi temnih oči. a vse to je bilo poletje.

nova prijateljstva, novi spomini. nove navade in novi objemi.
poletje...

u.

Obstaja

obstaja sonce, ki ga gledava skupaj.
obstaja beseda, ki jo skupaj izgovoriva.
obstaja svet, na katerem skupaj živiva.
obstaja ptica, ki jo skupaj poslušava.
obstaja žabica, ki ji skupaj prisluhneva.
obstaja misel, ki jo skupaj misliva.
obstajaš ti...
obstaja življenje, ki ga živiva vsak zase...

u.

misel v misli. pomenljivo gledano z nekaj strani... a vseeno dovolj očitno. prikrito, zavajujoče. ti.

Še veš?

še veš kako diši trava? še veš kako se čuti poletje?
vem da veš in vem da čutiš.

še vedno razmišljava enako še vedno nekako vem kaj misliš kaj občutiš. vsaj tako po delčkih. kot sestavljanka. lepo mi je, ko si nasmejana, ko ti je lepo. takrat se mi zdi, da je še vedno tako, kot je bilo.

hvala...

u.

Vrtinec

izgubljena v vrtincu čustev, občutkov...
občutim preveč in premočno. bojim se, da me nekega dne vrtinec ne izpusti. me potegne s sabo v globine in prepusti pozabi.
lepo mi je, ko sem s tabo. rada te gledam v oči in še raje se pogovarjam s tabo. klepetava, govoričiva, se pogovarjava. v teh trenutkih odkrivava sebe in drug drugega.
tam je bilo namreč drugače. bilo je lažje. zanimalo me je kako bo tu. na tem kraju in v tem času.
lepo je. le nekaj nejasnosti je še, ki se jim bova skušala izogniti.
čas me bega. tak in drugačen. moj in tvoj, med njima razlika. bega me vajin čas. takrat tako neskončen in sedaj tako kratek in nenaden. občutko so bili verjetno močni. kaj pa sedaj?

kresničke so plesale. bile so tri in ne šestnajst, dvajset ali več. majhne lučke, ki so poplesovale in vabile druga drugo na ples.

neskončno mnogo je obrazov in preveč je mišljenj. skrbijo me. ti pogledi izpod čela in prikrite besede. ne vem kako se bo izteklo. ne vem kako se bo nadaljevalo. sploh ne vem kako se je začelo.

črički so peli na travniku. in luna se je vzpenjala za nama. kot varuh...

verjetno ti bom slej kot prej morala povedati. razkriti dvome. ti mogoče razbiti iluzije. mogoče nisem to kar misliš, da sem. mogoče ti nisi tisto za kar te imam. želim nadaljevati. se prepustiti in doživeti.

želim si ostati v objemu...

u.

besede vrejo. se ne ustavljajo in ne spreminjajo. besede bežijo in dvomijo. besede upajo.

=)

vse najboljše S.!

Danes

najkrajša noč v letu se je spustila na zemljo
in kresničke so mi osvetljevale pot do doma...

u.

Lilije

omamno dehteče lilije in rdeče višnje.

hlad visokih zidov me je v tistem trenutku pomiril. tako prijetna je bila tišina, ko sem vstopila. prijeten je bil občutek, da sem to storila.
vznemirja me misel, da se bojim. zato slaba volja in temne lise v očeh...

omamno dehteče lilije in rdeče višnje.

pomen...pomenskost sanjskega in mojih misli.

u.

boli. nezavedno

tako nezavedno. razjeda. se plazi. opreza. za občutki, ki so še prisotni. za pogledi, objemi in nasmehi, ki so bili. bi še lahko bili.
zavedam se, da ni več resnično, da je vse le še v spominih. v zvezdah na nebu, soncu in travi, ki se posmehujejo minljivosti neminljivega.
čutim, da ne občutim ničesar. pogledi so prazni. ta občutek me hkrati preveva z lahkotnostjo in težo bremena. končno vem, da je končano. a mi je žal konca. ne prenesem več dni, ur, minut, sekund... tistih, ki bi bile namenjene temu za kar se trudim. popravek. za kar sem se trudila.
spet se vračam h koncem. ali z drugimi besedami k začetkom. začetki se začnejo, so in se končajo. potem so spet samo konci, ki bolijo. začetek je samo druga beseda za konec. celo življenje je polno koncev. polno pik, klicajev in še največkrat vprašajev. ti vprašaji se obešajo na moje misli in mi ne pustijo spati.
strah me je začetkov, ker se bojim koncev.

misli brenčijo in se podijo po moji glavi. tako prazni in odmevajoči v začetku poletja. ne najdem prave misli. jo iščem pa se izmika. izginja v množici drugih. vem, da je tam nekje. misel o smislu. o prihodnosti... prihodnost je meglena še bolj kot sedanjost. ne vem kaj bom počela jutri. ali bolje rečeno, kaj bom jutri mislila. česa ne bom pogrešala in kaj bom hotela.
zmeda je v mojih željah. želim si eno, hrepenim po drugem. želim si, a ne vem, če zmorem. ne vem če zmorem dajati kot bi pričakovali. ne vem če se znam predati. če se hočem predati. ne vem niti tega, če se od mene pričakuje... kaj? kar koli...
poplava prihrumi ob večerih. največkrat ob toplih večerih polnih zvezd in obljub o poletju. ob večerih, ki dišijo po suhi travi. zasaja mi ostre sulice očitkov v telo in mi postavlja vprašanja. kaj čutim? kaj želim? pa ne najdem odgovorov... zavedam se nasmeha, a ne vem kaj ob njem čutim.

ves moj svet je sestavljen iz nasprotij. iz sreče in žalosti. miru in nemira. Tebe in mene. vse to so koščki sestavljanke, ki si jo obupano prizadevam sestaviti. včasih mi že skoraj uspe... a vedno nato zapiha veter, ki odpihne koščke.
svet se podira. osebe se poslavljajo, me ne prepoznajo. a hkrati se smehljam in sem na nek čuden način zadovoljna s tem kar je. s tem kar imam. sram me je zaradi tega, in počutim se krivo, ker ob njem ne čutim take žalosti in pomilovanja, kot bi jo morala.
poslavlja se. to vem...

povejte mi, ko najdete moje misli...

u.

J.

vse najbolše ti želim!!

veliko pujskov, pikapolonic, štiriperesnih deteljic, zajčkov, podkvic... =)

u.

Zanimivi časi

to so časi poletnih dni.
časi zelenih podplatov,
obglodanih lubenic,
velikih porcij sladoleda,
ležernosti,
odkritih prstkov na nogah,
ležanja v travi,
načrtovanja,
radovednih babic,
rdeče barve na češnjah, jagodah in preveč s soncem obsijanih ramenih,
vonja po senu,
poslušanja ritma,
jasnih, zvezdnih noči

in zmedenih src...

u.

Tebi

nekaj Ti moram povedati... takrat, tisti sončni dan v gozdu sem Te znova začutila. znova sem spoznala, da Si povsod okoli mene. vem, da me povsod spremljaš in da Te skrbi zame. nikar. nekako, še sama ne vem kako in zakaj, sem srečna.

ptičje petje, ki se je razlegalo po gozdu me je zares prevzelo. z zaprtimi očmi sem poslušala. pesmi so me napolnjevale in se dvigovale proti zelenim listkom nad nami. zelena streha drevesnih krošenj se je pela nad nami.

si tam, si povsod.

u.

Ne najdem

še vedno se ne najdem. ne najdem se med obrazi, med nasmehi, med pesmimi. potrebujem čas, da spoznam... zdi se mi, da nisem sprejeta. da so pogledi včasih trdi in polni posmeha.
včasih pa se le prepustim ritmu.
takrat pozabim...

u.

Tri minute

... nepozabnega občutka.
... pozibavanja v ritmu.
... mravljincev.

ples je najbolj čaroben od vsega. ples je pogovor dveh teles z dotikom. z drobnimi spremembami v napetosti telesa. ples je čista sreča.
zame je postal nova zasvojenost. novi trenutki, ki me bodo polnili z energijo.
zanimivo je opazovati premikanje nog spretnih plesalcev in plesalk. tako lahkotni so. sami obrazi pa so še bolj zgovorni. na vsakem igra nasmešek.
on povabi njo. in že se vrtita. ni zavrnitve, ni težkih besed. je le vzklikanje, ploskanje in lebdenje stopal nad plesiščem. zanimivi pogledi. pogovori.
frfotajoča krila in ohlapne hlače. bele srajce in majhni čeveljci. roža v laseh in naramnice na ramenih.
živa glasba, zvok saksofona nežno plava po zraku. polni ušesa in misli. zadnja melodija, počasen ritem.

povabilo na ples. dotik roke in občutenje sape na vratu. počasen ritem, nežno zibanje...
prelepo, da bi bilo lahko res...

vse se zgodi z razlogom. čisto vsaka stvar ima svoj namen in nadaljevanje. ko bi ga le poznala... nadaljevanje teh treh minut...

u.

Sreča

ne poskušajte me ujeti. letim. nekje daleč stran od tal.
majhne, majcene tri minute me lahko napolnijo z energijo, ki se potem pretaka in gori v mojih očeh.
srečna sem!

u.

Včasih se svet ustavi samo zame

včasih, v tistih redkih trenutkih, ko se čas ustavi samo zame (vsaj tako se mi zazdi), bi lahko rekla, da oni vedo, da sem. ali pa mogoče vedo, da nisem. nisem tu, nisem zdaj, nisem prava.
včasih, takrat ko ujamem kak globok pogled, se mi zazdi, da vedo, da je zamrznila še ena solza v mojem srcu. ugasnila še ena iskrica...
včasih, ko sonce malo drugače sije, se mi zazdi, da je nekdo že opazil tisto kar se skriva za mojimi očmi. ali bolje tisto kar se ne skriva tam. da je kdo opazil, da nosim masko. masko z velikimi nasmejanimi usti in bleščečimi očmi.
včasih za trenutek celo pokukam na plano, začnem govoriti, razlagati, opravičevati. poskušam razumeti. a pogled je obrnjen stran.
šepetam. ne slišijo.
pogled k meni. a maska je že skrbno na svojem mestu.
ne upam govoriti in razlagati. besede izpadejo tako površne. čustva tako plehka. sanje pa... naivne...
bojim se ponovne zavrnitve, posmeha v očeh in gledanja v hrbet, ko odhajajo. drug za drugim.
samo to je še ostalo...
stojimo tam. s hrbti drug proti drugemu. govorimo a se ne slišimo. smejimo se, a ne vidimo nasmehov.
med nami je zid iz stekla. vidimo drug drugega, a se ne moremo približati.

kmalu bo spet padal dež...
in moji čevlji so še vedno suhi...

u.

Rdeče in rumeno

u.

Jamica na duši

vsakdo ima svojo. to jamico na duši.
v vsakem življenju se pojavi nek dogodek, ki nas spremeni, zaznamuje in prizadene. ali pa nas življenje pripelje na isto pot z osebo, ki nas potem prizadene in se vtisne tako globoko v našo dušo, da za sabo pusti jamico.
vsakdo si želi to jamico zapolniti. vsak ima svoj način, svojo rešitev. vsak po svoje polni to jamico... s trofejami, uspehi, solzami...
polnimo in polnimo jamica se nikoli ne zapolni. ostane in opominja nase. opominja na to, da smo nepopolni. da nismo celi. da manjka košček nas. košček naše biti.
dokler ta jamica ni zapolnjena, iščemo. nekaj večjega, močnejšega. nekaj kar bo za vedno zapolnilo jamico.
vedno iščemo dopolnilo.
nekateri ga najdejo, drugi ga iščejo celo življenje.
najlepše in najpopolnejše polnilo je ljubezen.
ljubezen zapolni to našo jamico do zadnjega kotička. preliva se čez njen rob in nas polni s toplino.
le najti jo je potrebno. iskati, želeti, upati... se ji posvetiti...
ne samo ljubezen do človeka. lahko se posvetimo tudi Bogu. ali pa neki stvari. smisel je le v tem, da nas to osrečuje in dopolnjuje.

ljubezen do človeka, ljubezen do narave, ljubezen do Boga, ljubezen do plesa...

moja jamica na duši se počasi polni...
ritem pa mi odzvanja v ušesih...

u.

Pogovor

molčim pred Tabo, naj časti Te ples
nečimrno nališpanih besed,
zvenečih in zvrščenih zapored
samo za slast oči in glad ušes?

Ti nisi dal besede za srca
uteho prazno, ne za svojo slavo,
dal si nam jih samo za izkušnjavo,
da teža molka z njimi se stehta.

dal si nam jih kot v vinu strup prikrit
kot plamen za ognjišče in skušnjave
kot dal si jek za klice in prevare.

za jezo dal si jih in za osveto,
za neprijateljstvo in za kleveto,
za laži, hinavstvo, hlimbo in privid



a vse drugače govori s Teboj
oblak in truma zvezd v pokojni noči,
šumeči slap in trst se zibajoči,
čebelic in metuljev vedri roj.

njim nisi daljen Ti in tuj in skrit
njih dih ljubeče milo te obkroža,
ko vonj, ki v vrtu ga razširja roža.
o Bog moj, kakšen je med nama zid!

in vendar včasih, v svetih tem tišini
zazdi se mi, da bližaš se ko pih
oddaljenih vetrov in v bolečini

se zdi mi, da z menoj en sam si dih
in da razumem vsako tajno vest
voda, dreves in ptic in daljnih zvezd.

A. G.

Nosek in Pikica

bila sta nekoč, sedaj, v nekem prostoru in času, nek Nosek in Pikica.
živela sta življenje, ki bi jima ga zavidali kralji in kraljice. videla sta svet, občutila ljubezen...
imela sta vse kar sta potrebovala. odločila sta se, da zaživita skupaj. si ustvarita dom. iskala sta in iskala... toda nikjer se nista počutila udobno...
nekega dne pa sta našla svoj sanjski dom. bil je poln topline in ljubezni...

vse najboljše!

u.

Pravljica o meni

...skozi napol priprto okno je vstopil v sobo. opazoval jo je medtem ko je spala. nežno dihanje. in zaprte oči. rad je gledal kako spi. bila je tako mirna. tako lepa...

...vedela je v kaj se spušča. v tistem gozdu je strašilo in ljudje so izginjali. govorilo se je o škratih in vilah. o trolih in nimfah.
pogumno je zakoračila v gozd. v tisti temni noči polni nepričakovanih svari. ni vedela kaj naj bi se zgodilo. le čutila je, da mora tja. na jaso kjer ga je prvič uzrla. tako bleščečega v mesečini. ko se mu je koža svetlikala kot na tisoče diamantov...

...maja je bila že prevelika, da bi verjela v čarobna bitja. štela je namreč že celih devet let. medtem, ko so njene sošolke še polagale zobke pod blazino, je ona že zdavnaj ugotovila, da se pod blazino ne splazi zobna vila. starši so bili tisti, ki so jo obdarovali.
ravno se je odpravljala spat, ko je v omari zašuštelo. odgrnila je odejo. vstala in pokukala v omaro. obstal je odprtih ust. le kdo ne bi, če bi v svoji omari našel prekopicevajočega se škrata...

...takrat se je obrnila. počasi, kot da bi čutila, da jo nekdo opazuje. pogledala je v smer za svojim hrbtom. osupla je bila nad modrino in prodornostjo oči, ki so jo opazovale...

življenje v gradu, večna ljubezen. pravljica. pravljica o življenju. pravljica v življenju.
pomen sanjskosti, nadrealnega in neresničnega mi je nedosegljiv. ne ločim med stvarnostjo in fikcijo. je, kot da bi segala po nečem grozno oddaljenem, ki bi se hkrati z mojim približevanjem oddaljevalo. mojim počasnim in okornim korakom proti spoznanju nasprotuje svetlobno hitro odmikanje stvarnosti. proč. od mene. od moje zavesti.

življenje si tako neznansko idealiziram, da nekako plavam čezenj v svojem milnem mehurčku mavrične barve. od težav se odbijem in lebdim naprej. če pa se milni mehurček že ravno razpoči, me kmalu ujame lebdeča preproga. ali pa kaj podobno pravljičnega.
le včasih se zgodi, da priletim na tla. pa še takrat upam in sanjam o princu na belem konju, ki me bo prav gotovo rešil iz težav.

vsakomur se lahko pomaga. vse težave se lahko razreši. in vsi na koncu najdejo nekoga, ki ga ljubijo in, ki ljubi njih. moj svet.
vsaka stvar ima svoj namen. za dežjem vedno posije sonce...
močno verjamem v to.
v vsakem človeku je nekaj pravljičnega. v njegovih potezah mogoče. lesku oči. ali pa mogoče v načinu izgovorjave besed.
vsakemu človeku se vsaj enkrat v življenju dogodi nekaj magičnega. ravno pravi čas te zbudi najlepši sončni žarek tisto jutro. začara te pogled, ki ga ujameš čez nabito polno dvorano. kar naenkrat zagledaš svet v tako prelepi luči, da ti vzame sapo...

moj svet
moje sanje
moja resničnost

u.

Spremembe

ti, ki sediš tam v kotu. črnem kotu. kotu praznine. kaj počneš? čakaš? le koga čakaš ob tej pozni uri? večerni uri. nočni uri. s tako široko odprtimi očmi in zlohotnim pogledom?
zakaj še vedno samo strmiš in opazuješ, opazuješ in strmiš? te tvoje temne oči brez konca in dna me prebadajo kot ducat igel. temna obleka, dolg plašč in zloščeni čevlji. v gumbnici pa rdeč nagelj. s svojimi tako pomenskim vonjem. blede roke gledajo iz rokavov in prsti grabijo po nečem nevidnem. nevidnem v zraku. nevidnem meni. nevidnem vsem.
še vedno si tu. tam v kotu. najtemnejšem kotu.
še vedno strmiš, opazuješ, hlepiš...
spregovoriš. govoriš. govoričiš. s svojim praznim, votlim glasom razlagaš napake in spodrsljaje. napačne besede. napačne poglede. celo napačne misli. vse se mi vrača v spomin. trenutki, minute, ure pretečejo brez mojega zavedanja. brez mene. brez mene v času. brez mene v prostoru. brez mene v mislih... brez misli v meni. popolna praznina. občutek samote.

spomini. kot povodenj se zgrinjajo nadme. a poleg napak in spodrsljajev se svetlikajo tudi pisani. barvni. igrivi. vse lepe besede. nove izkušnje. vsi objemi, pogledi. pogovori...
spominjam se. opazujem. oči se omehčajo. v njih zasije nekaj lepšega. obraz se smehlja. smehljaji. smeh. spet spomini. v gumbnici je sedaj narcisa. rumena narcisa. narcisa pomladi. pomlad začetka. novega začetka.

tukaj je vse. napake. ponovne možnosti. začetki. konci. spremembe.
a najpomembnejše, tu so spomini, ki bodo ostali... lepi spomini...

u.

Trenutno...

...preveč

preveč drugih. preveč sveta zame.
predvsem pa preveč mene.
začetki niso. konci niso.
neprijetnosti. zadrege.
stopnjevanje...
neiskrenosti. izkoriščanje.
preveč zame...
sprehodi v neznano. srečevanje. nekje. tam nekje. na koncu.
preveč misli v glavi. preveč želja. preveč potreb.
preveč mene. jaz tukaj. jaz v meni. jaz povsod.
nemogoče absurdno. absurdnost v svetu. besedah. dogodkih. dejanjih. kretnjah.
deviantnost. odstopanje. konflikt.
mene z vsem.


le preveč je vsega...

u.

Mami

rožica na oknu. majhna, bela in dišeča. utrgana na travniku za hišo. pod jablano. v ponos srčku majhne deklice.
živa, rdeča in cvetoča. lica mamice za oknom. sreča, radost na obrazu. nasmeh na ustih. ljubi, daje in ne vzame. vse dni življenja.
živi zanj in ga čaka. tisti dan. nato pa joka. ko ptički odletijo iz gnezda. zgodba življenja. zgodba ljubezni. njene ljubezni.

njene roke so najnežnejše. ko obriše solzo...
njen obraz je najlepši. ko se nasmehne...
njen glas je najbolj mehak. ko zapoje...
njene oči so najlepše barve. ko je v njih razumevanje...

ona je najboljša mami! ker je moja...

u.

Spet

oblački pare se vijejo iz ust. ob vsakem izdihu pobegnejo med veje. njeni dihi so hitri in lica rdeča od jutranjega hladu in poti navzgor.
vije se ta pot. navzgor in navzgor. višje in višje, po gozdu, po stezici. jutro je. prvi žarki so komaj pogledali iznad obzorja. krmežljavi in zaspani se kot med razlivajo po pokrajini. počasi in prav pozorno odkrivajo svet in prebujajo ljudi v njihovih hišah in hišicah. popki se že napenjajo. da se bodo prebudili, odprli in zrasli. ozeleneli. počasi... a v nekaterih pogledih hitro.
ona se vzpenja... nameni prijazen pogled prvim zvončkom. oko se ji spočije na rumenih trobenticah. ritmično prestavlja nogo pred nogo. korak je utrjen in pozna vsako ped poti. pozdravi še bolj zgodnjega pohodnika in odhiti naprej. drevesa so mogočna in lepa. urezane črke na njih pripovedujejo svojo zgodbo. o zaljubljencih. ob kapelici postane. pomane si oči. vdihne zrak. naredi križ. v zahvalo za lepo jutro. in pot se nadaljuje.
razmišlja o življenju. o tem kako preprosto se zdi vsem okoli nje. pa kako sama včasih s težavo pričara nasmeh na usta. življenje se dogaja prehitro. čas polzi mimo hitreje od njenih misli. ne dohaja več. zdi se kot, da bi opazovala od daleč. gledalka v gledališču. tam, a vseeno brez vpliva na dogajanje. ne more reči, da v igri ne uživa. smeji se dogodkom in je srečna. le včasih jo zbode misel, da nekdo drug upravlja z njenim življenjem.
ob studencu si se sedaj oplakne obraz z mrzlo in čisto vodo. misli za ta trenutek zbežijo. še malo, pa bo prispela na cilj. rdeča streha se že vidi. razgled je prečudovit. pokrajina je naspana in se ravno prebuja.
vstopi v cerkev. v Njegovo hišo. zidovi delujejo tako pomirjujoče. kot objem. jutranje sonce je osvetlilo oltar, ki ga obliva zlata barva. tišina in mir. le njeni koraki se nežno slišijo v velikem prostoru. stopi tja pod razpelo. ve kaj bo storila. spet bo skočila v življenje. na oder. sama bo odigrala prizore. in se po vsakem padcu pobrala s še večjim nasmeškom na licih. spet bi rada postala tista ptica, kot nekoč.
želi to. hoče to.

življenje je spet njeno.

u.

Ko se ptički ženijo

vse najlepše in najboljše za Gregorjevo vam želim!

pravi starka na vasi mladima zaljubljencema.
pojejo ptički na drevesu.
cingljajo zvončki v gozdu, ki že počasi brsti.
pihlja veter na uho... meni, tebi, vsem nam...

vam želim jaz...

u.

Ne moreš...

življenje je tako, da polzi med prsti. kot pesek. in zrnca se potem porazgubijo, izginejo, se skrijejo z vetrom. življenje hiti in ničesar ne čaka. ne moreš zavpiti stop in ustavilo se bo. ne moreš...
vse gre tako hitro. zdi se mi kakor, da bi bilo včeraj, ko sem ti še sedela v naročju in gledala smešni odsev na tvoji glavi. skupaj sva pohajkovala naokoli. iskala stare vijake na železniški postaji. jamrala nad hrupom nakladalnih strojev in nad nesnago, ki so jo pustili za seboj.vozil si me na kraj, ki ga ni več. tam sva se škropila in potapljala. spominjam se, da si me ti naučil skakati v vodo. na glavo, na bombico, na vse mogoče načine, ki sva se jih domislila.
po priimku sva enaka. po značaju še bolj, če je to mogoče. trmasta in neuklonljiva. saj vem, vedno drži tvoja beseda:)
sedaj si malce starejši. pa ne v srcu. rad bi počel vse enako, brez ovir. rab bi hodil naokoli, obrezoval drevje in popravljal stole. pa ti tvoji neokretni prsti tega ne dopuščajo, noge ne držijo več in v glavi roji le še ena misel...
prav dedkasto dedkast si. pravi dedek. malo godrnjajoč, s plešo in belimi lasmi. sediš na stolu pred hišo. ljubkovalno kličeš domačega ljubljenčka, za katerega si prisegal, da ga ne bo nikoli pri hiši. ko zaspi na ftelju pred televizijo rahlo pobesiš glavo in krepko povlečeš dreno.
kličeš nas po ljubkovalnicah in tvojih izmišljenih imenih.
ne maraš ugovorov, še bolj pa ne maraš če si nemočen...

tukaj si...

rada bi zavpila stop!

u.