včasih, v tistih redkih trenutkih, ko se čas ustavi samo zame (vsaj tako se mi zazdi), bi lahko rekla, da oni vedo, da sem. ali pa mogoče vedo, da nisem. nisem tu, nisem zdaj, nisem prava.
včasih, takrat ko ujamem kak globok pogled, se mi zazdi, da vedo, da je zamrznila še ena solza v mojem srcu. ugasnila še ena iskrica...
včasih, ko sonce malo drugače sije, se mi zazdi, da je nekdo že opazil tisto kar se skriva za mojimi očmi. ali bolje tisto kar se ne skriva tam. da je kdo opazil, da nosim masko. masko z velikimi nasmejanimi usti in bleščečimi očmi.
včasih za trenutek celo pokukam na plano, začnem govoriti, razlagati, opravičevati. poskušam razumeti. a pogled je obrnjen stran.
šepetam. ne slišijo.
pogled k meni. a maska je že skrbno na svojem mestu.
ne upam govoriti in razlagati. besede izpadejo tako površne. čustva tako plehka. sanje pa... naivne...
bojim se ponovne zavrnitve, posmeha v očeh in gledanja v hrbet, ko odhajajo. drug za drugim.
samo to je še ostalo...
stojimo tam. s hrbti drug proti drugemu. govorimo a se ne slišimo. smejimo se, a ne vidimo nasmehov.
med nami je zid iz stekla. vidimo drug drugega, a se ne moremo približati.
kmalu bo spet padal dež...
in moji čevlji so še vedno suhi...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar