molčim pred Tabo, naj časti Te ples
nečimrno nališpanih besed,
zvenečih in zvrščenih zapored
samo za slast oči in glad ušes?
Ti nisi dal besede za srca
uteho prazno, ne za svojo slavo,
dal si nam jih samo za izkušnjavo,
da teža molka z njimi se stehta.
dal si nam jih kot v vinu strup prikrit
kot plamen za ognjišče in skušnjave
kot dal si jek za klice in prevare.
za jezo dal si jih in za osveto,
za neprijateljstvo in za kleveto,
za laži, hinavstvo, hlimbo in privid
a vse drugače govori s Teboj
oblak in truma zvezd v pokojni noči,
šumeči slap in trst se zibajoči,
čebelic in metuljev vedri roj.
njim nisi daljen Ti in tuj in skrit
njih dih ljubeče milo te obkroža,
ko vonj, ki v vrtu ga razširja roža.
o Bog moj, kakšen je med nama zid!
in vendar včasih, v svetih tem tišini
zazdi se mi, da bližaš se ko pih
oddaljenih vetrov in v bolečini
se zdi mi, da z menoj en sam si dih
in da razumem vsako tajno vest
voda, dreves in ptic in daljnih zvezd.
A. G.
Ni komentarjev:
Objavite komentar