vsakdo ima svojo. to jamico na duši.
v vsakem življenju se pojavi nek dogodek, ki nas spremeni, zaznamuje in prizadene. ali pa nas življenje pripelje na isto pot z osebo, ki nas potem prizadene in se vtisne tako globoko v našo dušo, da za sabo pusti jamico.
vsakdo si želi to jamico zapolniti. vsak ima svoj način, svojo rešitev. vsak po svoje polni to jamico... s trofejami, uspehi, solzami...
polnimo in polnimo jamica se nikoli ne zapolni. ostane in opominja nase. opominja na to, da smo nepopolni. da nismo celi. da manjka košček nas. košček naše biti.
dokler ta jamica ni zapolnjena, iščemo. nekaj večjega, močnejšega. nekaj kar bo za vedno zapolnilo jamico.
vedno iščemo dopolnilo.
nekateri ga najdejo, drugi ga iščejo celo življenje.
najlepše in najpopolnejše polnilo je ljubezen.
ljubezen zapolni to našo jamico do zadnjega kotička. preliva se čez njen rob in nas polni s toplino.
le najti jo je potrebno. iskati, želeti, upati... se ji posvetiti...
ne samo ljubezen do človeka. lahko se posvetimo tudi Bogu. ali pa neki stvari. smisel je le v tem, da nas to osrečuje in dopolnjuje.
ljubezen do človeka, ljubezen do narave, ljubezen do Boga, ljubezen do plesa...
moja jamica na duši se počasi polni...
ritem pa mi odzvanja v ušesih...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar