brezmejni sprehodi, ko se ti zazdi, da bi lahko poletel kot list v vetru. dvigamo noge visokov zrak. da frči listje. da šušti in šelesti. skačemo v velike kupe listja. se zakopavamo vanje in se obmetavamo z njim. obležiš na tleh in opazuješ brezmejne vrtince barv, ki se bližajo tlom. nato vstaneš, se zavrtiš in barve se zlijejo, prelijejo... v jesen... v abstraktno obliko umiranja. reinkarnacije. ponovnega začetka, mogoče konca...
nato nastaviš obraz še zadnjim toplim sončnim žarkom v tem letu.
vonj po zimi, po mrazu, po tebi.
kostanj je ravno pravšnji, da se ga pobere in speče. pa vprašam, če je on za to? kostanj namreč. se upira?
iščeš, brskaš, tavaš in se izgubljaš po gozdovih. kostanj kar sam poskače v košaro. trdno se drži, da ne pade ven. se zbudim in ga odkrijem. slepi potnik. ga ne izženem ampak za kazen pojem. prej spečem, skuham. pa jabolčnik zraven. najboljše. najslajše...
pomembna novica. veverica je zajčku pripravila piknik. s hruškami in tiramisujem. kremšnit namreč ne peče. pogrnila je pisano odejo na travnik. na rob travnika, če smo bolj natančni. pod rumene liste mogočnega hrasta. kaj se je dogajalo ni znano. naš poročevalec je namreč zaspal na jesenskem soncu v visoki travi...
skodelica čaja v topli sobi. dobra knjiga na kolenih. nedelja. taka. ki se začne z otroškim smehom in konča z dobrim filmom. ali pa s pogovorom...
zavita v jopico, ki je le izposojena, sedim in...
...pogrešam.
...pričakujem.
...se spominjam.
najlepše je oditi tja kjer je sonce. proč od oblakov in slutnje dežja. nekam tja kjer še nisem bila. se sprehoditi in se nasloniti na ramo...
hvala...
jesen se prepozna po listih, ki se vrtinčijo v vetru...
kako sem?
sem lebdeče... v milnem mehurčku. nad vsem. nad sabo. nad življenjem. ustvarjam in spletam si drugo resničnost...
ne vem če je prav...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar