Rad kdaj pa kdaj se prepustim pozabi,
vsaj toliko, da duša se spočije,
ko me otroštvo medse spet povabi
v deželo moje prve domišljije.
Rad vanjo stopam, z bosimi nogami
v nebeško roso rišem njene meje,
nekje tam za devetimi gorami, za morjem,
v njej iz najbolj sanjske preje
si spredem svojo pravljico življenja.
A kaj, ko je življenje sklenjen krog:
si notri ali zunaj. Tu začenja
se moja muka, v meni vse kriči:
Vse si že zmogel, vse si bil - kot Bog.
- A le v otroštvu, ki je brez moči.
Ciril Zlobec
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar