Pogum

pogum ni mogočen hrast, ki kljubuje viharju, ampak nežen cvet, ki se odpre v snegu.

marsikatera stvar v življenju od nas zahteva neizmerno mero poguma. presenetljivo je, da se največkrat zdi, da to od nas zahtevajo tiste najmanjše stvari. besede, ki kar ne gredo z jezika, misli, ki nam ne dajo spati in nemir, ki nas bega od jutra do večera. od nas ne zahteva poguma javno šopirjenje ali pa prekomerna samozavest. pogum pripisujem majhnim dejanjem, kot so besede rad te imam in oprosti. ker življenje tako hiti mimo nas, nam vse prevečkrat ostane premalo časa za zbiranje poguma. priložnost je mimo in zanka zadrgnjena okoli glasilk. obžalovanje, ki obvisi nad nami. predolgo zbiramo pogum. predolgo odlašamo. včasih se je bolje odločiti v trenutku in samo gledati kako se odvijajo dejanja. jih samo še usmerjati.

zanima me če se pogum kje skladišči? mogoče obstaja krizni center, kjer ga delijo v naglici?

nisem pogumna. prevečkrat tesno zatisnem oči in počakam, da trenutek steče mimo. poguma zberem le za kakšen občasen skok v vodo. skok v neznano. mogoče zavedno nezavedno zbiram in kopičim pogum za takšne skoke... skoke, ki rešujejo moje življenje pred enoličnostjo in podpovprečnostjo. želim si pogum, da bi izstopila iz povprečja. da bi skakala nad glavami drugih in sijala v čisto moji rumeni barvi. rumeno rumeni v odtenku rumene in s pridihom jeseni. pastelne barve so dolgočasne. kot, da ne bi služile svojemu namenu - barvitosti. kot odtenki sive v črno belem svetu. rada bi, da bi bile moje barve sijoče in vidne. vidne vsem in vsakomur. vidne že od daleč. egocentrično in egoistično. a nekako potrebno za moj obstoj. zame.

pogum... ne potrebujem ga za boj z zmajem ali osvajanje gradu. potrebujem ga za dvig noge preko meje. za pogled v globino. za glas, da bom zmogla oblikovati glasen pozdrav vsemu kar prihaja.

želim si hoditi po robu. videti obe strani življenja in se mogoče kdaj nagniti čez rob. želim plesati skozi življenje. z dvignjeno glavo. in nikoli z obžalovanjem, da si česa preprosto nisem upala...

preval nazaj in kolo v stran. jesensko listje in direndaj. drzne poteze na platnu in nekaj taktov. skok, pristanek, plije, poklon. balkon, balkon, parter.
bučen aplavz občinstva in rdeč šopek v rokah.
povprečno povprečje. o neverjetnosti pa se niti ne sanja.

u.