Nasvidenje v naslednji vojni

raje pišem sedaj. o zdajšnjih občutkih. vem, da takrat prsti ne bodo poznali tipk in glava ne misli.

svet je poln slovesov. poln ljudi, ki se poslavljajo. odhajajo tja nekam v toplejše kraje, v kraje kjer je več nežnih pogledov... ali pa odhajajo tja nekam za oblake. daleč od oči, a tako blizu srca.
poslavljanja mi ne gredo dobro od rok. sloves je neke vrste konec. 
konec, ki včasih ne vodi v nov začetek...
mislim in vem, da se ne znam poslavljati. čutim, da trdno zatiskam oči pred resničnostjo. ne trudim se jih odpreti. vem da bi bolelo. preveč... 
vem da se poslavlja. čutim. vidim po stiskih rok. po obrazih vseh ostalih.
težko si priznam. ampak taka je kruta realnost. vsak se enkrat poslovi. vsak ima svoj zadnji pogovor s Smrtjo.
nato pa odide v večnost. v kraj za katerega ne ve nihče natančno kakšen je, kje je... vem da je tam lepo. vem, da si tam lahko srečen. vem, da me boš od tam gledal. vem, da se tam srečava.
pa nasvidenje do takrat.

nasvidenje v naslednji vojni.


u.