Črni deček

stojiš na rumenem pesku puščave, stojiš črni deček.
okrog tebe so stene neba.
sprehajajo se skoz tebe
z zateglo žalostjo.

zjutraj zagledaš sledove noči v pesku:
tanke kačje vijuge.
zgrabi te rumena groza peska.
ampak ti ne smeš bežati.
ti imaš naročje polno ptic.

opoldne pridejo starci.
naslonijo se na palice kot sive ujede.
molče te gledajo.
ti rečeš besedo.
ampak ko jo izrečeš,
ti presahnejo usta.

imaš naročje polno ptic.
to je vse, kar imaš.
zato vzdigneš roke k nebu.
in tvoje ptice polete.
tvoje ptice zakrijejo nebo.

ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce.
zato razpadejo v perje.
razpadejo v meso.
razpadejo v pepel.

ponoči jih ubijajo ledene zvezde.
zato je pokrajina siva od pepela.
zato imaš usta polna pepela.
zato meče v vodo tvojih oči
pepel sive mreže.

vendar ti razprostreš roke.
in nove ptice odlete,
ker morajo odleteti,
ker moraš imeti ptice.
ptice, ki vzlete.
ptice, ki razpadejo.
ker si sam v puščavi.
in žalost kaplja skozi tvoje steklene kosti.

d. z.

vsi moramo imeti svoje ptice, svoje sanje, svoje pesmi. čeprav odletijo in se nikoli več ne vrnejo jih imamo, negujemo in zopet izpuščamo proti nebu.
ker moramo imeti ptice...

u.