hinavec, hipokrit, licemerec...
hinavci. sploh ne morem verjeti, da lahko storiš kaj takega...
takrat, ko je človeku najlepše, ko mu sreča kar sije iz oči, mu zasadiš od tuje krvi umazan nož v hrbet. enkrat, dvakrat... tako dolgo dokler se ne zgrudi. dokler ne utihne bolestno hropenje na njegovih ustnicah. nato se naslajaš nad njegovo bolečino. nad njegovimi bežnimi poskusi, da bi odprl težke veke...
nato zabodeš še enkrat. tokrat iz popolnega užitka opazovati človeka, ko nepremično leži.
zadovoljstvo?
zakaj? čemu?
zakaj ubijati srečo? zakaj zasajati nož v hrbet prijateljstva?
zaradi lastne razočaranosti? lastne nepopolnosti in nepremagljivega neuspeha?
takrat, ko si sam najbolj razočaran gledaš z zlobo na očeh v srečne ljudi. sovražiš jih. preziraš.
zakaj tako in ne drugače?
zakaj ne pustimo raje, da nam ponudijo roko in nas dvignejo k sebi? morda na oblake...
poskusimo...
tudi jaz si želim roke...
in ne to ni namenjeno tebi...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar