izposojene besede in izposojene misli prelite v realnost s črnim svinčnikom tam nekje vmes med dvema svetovoma. na prehodu med nebom in zemljo. a so tako resnične... res je čudna ta najina dvojina. čudna na tak lep, igriv način. čudna zame, čudna zate. še bolj čudna za vse druge...
vsako noč ležim v temnem kotu moje sobe, včasih ne tako temnem, ker ga obseva luna, in razmišljam o tem kako si mi prvič podal roko, kako sva sedela tam na plaži... sonce in odblesk morja v očeh sta naju spremljala na včerajšnji ali predvčerajšnji dan. še vedno je termometer ravno tak kot julija. in morje še vedno diši enako. opajam se z vonjem borovcev in s tabo. čas takrat teče hitreje in neopazno. kot pesek drsi med prsti in uhaja. veter ga odnaša v spomine. moje in upam, da tudi tvoje.
pogovarjati se je lepo. z besedami, dejanji in očmi... med pogovorom rada gledam v oči in še raje vidim, če te oči ne uhajajo mojemu pogledu. tvoje ne... le včasih se zgodi, da sama umaknem pogled. takrat se bojim, da bi videl preveč. da bi videl kaj me boli...
spremljala naju je rdeča luna in le meni so bili tisti večer namenjeni utrinki na nebu... tišina, tema in nešteto mnogo zvezd na nebu. zate. da jih lahko prešteješ, ko boš to hotel... ko prideš do dvakrat neskončno mi povej...
načtujem naslednji pobeg od našega sveta v Najin svet...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar