zakaj se nehamo čuditi? zakaj prenehamo občudovati stvari okoli nas?
zakaj iz tako preproste stvari, kot je gledanje na stvar malce drugače, odrasli ljudje delajo tako znanost?
filozofija, modrost, čudenje, otroškost... vse enako a vendar tako različno po definiciji.
večkrat sem kot štiriletni otrok poln zakajev in čemujev... večkrat se zamislim, ostrmim in obstojim ob kakšni še tako malenkostni malenkosti...rada razglabljam zakaj je neka stvar takšna kot je. čeprav vem, da mavrica nastane z lovljenjem svetlobe v dežne kapljice, si rada prestavljam, da se mavrica spušča k zakladu. in po njej se seveda pušča droben palček, ki nosi rdečo kapico.
radovednost me žene naprej skozi življenje. rada vsak dan odkrijem nekaj novega... mogoče še posebno lep cvet na sosedovi gredici, razpoko, na hiši mimo katere hodim vsak dan, ki spominja na nasmejan obraz, ali pa drobne pikice v tvojih očeh. vedno je nekaj kar pritegne mojo pozornost.
večkrat slišano, povedano in napisano... ne razumem ljudi, ki ne vidijo barv sončnega zahoda in ne slišijo vetra ujetega v drevesne krošnje...
kako lahko nekdo z vedno sklonjeno glavo in strmo predse uprtimi očmi hodi skozi življenje. kot konj v paradi s plašnicami na očeh. ni čudno, da jim je življenje dolgočasno in brez smisla. le kako bi ne bilo? samo malo pogledaš naokoli in že odkriješ nešteto vzrokov in smislov za življenje.
spreminjanje barv skozi letne čase... že samo, da vidiš barve listov na drevesih jeseni je vredno živeti. ali pa poganjanje listov spomladi, ko je zelena najlepša...
le zakaj bi moralo biti bivajoče tako običajno?
s tabo ni nikoli...
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar