boli. nezavedno

tako nezavedno. razjeda. se plazi. opreza. za občutki, ki so še prisotni. za pogledi, objemi in nasmehi, ki so bili. bi še lahko bili.
zavedam se, da ni več resnično, da je vse le še v spominih. v zvezdah na nebu, soncu in travi, ki se posmehujejo minljivosti neminljivega.
čutim, da ne občutim ničesar. pogledi so prazni. ta občutek me hkrati preveva z lahkotnostjo in težo bremena. končno vem, da je končano. a mi je žal konca. ne prenesem več dni, ur, minut, sekund... tistih, ki bi bile namenjene temu za kar se trudim. popravek. za kar sem se trudila.
spet se vračam h koncem. ali z drugimi besedami k začetkom. začetki se začnejo, so in se končajo. potem so spet samo konci, ki bolijo. začetek je samo druga beseda za konec. celo življenje je polno koncev. polno pik, klicajev in še največkrat vprašajev. ti vprašaji se obešajo na moje misli in mi ne pustijo spati.
strah me je začetkov, ker se bojim koncev.

misli brenčijo in se podijo po moji glavi. tako prazni in odmevajoči v začetku poletja. ne najdem prave misli. jo iščem pa se izmika. izginja v množici drugih. vem, da je tam nekje. misel o smislu. o prihodnosti... prihodnost je meglena še bolj kot sedanjost. ne vem kaj bom počela jutri. ali bolje rečeno, kaj bom jutri mislila. česa ne bom pogrešala in kaj bom hotela.
zmeda je v mojih željah. želim si eno, hrepenim po drugem. želim si, a ne vem, če zmorem. ne vem če zmorem dajati kot bi pričakovali. ne vem če se znam predati. če se hočem predati. ne vem niti tega, če se od mene pričakuje... kaj? kar koli...
poplava prihrumi ob večerih. največkrat ob toplih večerih polnih zvezd in obljub o poletju. ob večerih, ki dišijo po suhi travi. zasaja mi ostre sulice očitkov v telo in mi postavlja vprašanja. kaj čutim? kaj želim? pa ne najdem odgovorov... zavedam se nasmeha, a ne vem kaj ob njem čutim.

ves moj svet je sestavljen iz nasprotij. iz sreče in žalosti. miru in nemira. Tebe in mene. vse to so koščki sestavljanke, ki si jo obupano prizadevam sestaviti. včasih mi že skoraj uspe... a vedno nato zapiha veter, ki odpihne koščke.
svet se podira. osebe se poslavljajo, me ne prepoznajo. a hkrati se smehljam in sem na nek čuden način zadovoljna s tem kar je. s tem kar imam. sram me je zaradi tega, in počutim se krivo, ker ob njem ne čutim take žalosti in pomilovanja, kot bi jo morala.
poslavlja se. to vem...

povejte mi, ko najdete moje misli...

u.