Dan

so dnevi, ki so popolnoma navadni. čeprav zame že dolgo noben dan ni navaden.
je smejoč.
je jokajoč.
je razmišljujoč.
je nemiren.
je zame.
je popoln.
je dan z očmi uprtimi v tla.
je dan z na široko razprtimi rokami.
je dan Zate.
je dan plesočih listkov.
je dan malih prstkov.
je dan topline.
je dan objemov.
je dan poljubov.
je petsto desetkrat tak kot mora biti.
je dan skoraj tet in skoraj stricev z mehkimi očmi in toplimi rokami.

dobila sem topel objem in se nasmejala na svoj in tuj račun. prebrala sem lepo misel in se začudila zaupanju vame. ne vem zakaj je zaupanje tu. ampak sem hvaležna. vem, da vedno lahko pridem. vedno lahko govorim. vedno lahko zaupam...
izbrali so te moji starši. izbrala sem te jaz. z nekim razlogom. z nekim namenom. vem, da bosta tu.

moja skoraj teta se boji za sneg in za snežake.
pa to sploh ni potrebno, sneg se namreč spomladi spremeni v sladoled, snežaki pa ga prodajajo na severnem tečaju. njihove redne stranke pa so mični gospodiči v frakih.
snežinke padajo in so. nato izginejo. tudi mene je vedno stisnilo pri srcu, ko sem izza šolskih oken opazovala sneg. tisti sneg ob katerem sem se zjutraj zbudila. tisti sneg iz katerega sem naredila prvo kepo. tisti sneg, ki je sedaj tako neusmiljeno padal z drevesnih vej in se topil na zgodnje zimskem soncu. še vedno upam, da se kaj takega to leto ne bo zgodilo...

tetka tetka prideš na kavico?:P

u.