Odblesk na steni

odsev sonca se poigrava po steni moje sobe. jesenskega sonca. rdečega sonca.
jaz v neskončnost. jaz tu. jaz zdaj.
samo jaz, nihče drug.
najlepši so jesenski večeri. jesenski zahodi sonca. ob teh večerih se zdi, kot da se sonce še bolj trudi, da bi prineslo barve v sivino dneva. takrat je nebo še bolj modro. kot da bi hotelo nasprotovati venenju listov.
prihajajo dnevi, ko se bodo lička barvala v rdečo. v sramežljivosti pred mrazom bodo zardevala. sapa bo dobila obliko. nežni oblački, ki naznanjajo življenje. spreletavali se bodo nad glavami vseh premraženih ljudi. šali bodo izbirali svoje vratove in kape bodo sedele na svojih glavah. rokavice bodo izbrale barvo. rdečo, belo, črno, zeleno... ne, pisano! krasotile se bodo z njo na prstkih in prstih. poiskale se bodo na drugi dlaneh in hodile naokoli z zanko v zanki. ljudje pa z roko v roki. greli si bomo prstke v objemih rok. včasih namerno pozabili rokavice...
vse se bo umirilo. omejilo le na en prostor. toplo sobo... na en kotiček. tam pod toplo odejo. s prekrižanimi prstki in glavo naslojeno na ramenu...
ptice bodo skrivale svoje glavice pod perutmi. male zaspanke. razlegala se bo pesem črne ptice. na brezi. na sosednjem vrtu. kot budnica. najlepša. kot, da bi bila namenjena samo meni.
zadnji listki bodo podrhtevali na vejah in vejicah. vztrajali v objemu mraza...

mraz in zima bosta plesala svoj ples. sama. nevidna. prelepa.

u.