vem, da živim. pa je to res? je moje življenje res življenje ali je samo farsa? replika, ki me prepričuje v svojo resnično obstajanje. je moje življenje le posnetek življenja nekoga drugega? so se trenutki, ki jih živim že nekoč zgodili? ali pa so mogoče le sanje nekoga tretjega?
kaj če sem le odsev nekoga v ogledalu?
sem original ali le plagiat?
včasih se mi zazdi, da so mi pomembne besede položene v usta. kar spolzijo izmed ustnic in nikakor jih ne morem ustaviti. jih želim? telo pa z nevidnimi vrvicami upravlja nevidni mojster marionet. nimam vpliva na dogodke. nimam vpliva na dejanja. takrat. zdaj? nikoli
dogodki in osebe nato s svetlobno hitrostjo odletijo mimo mene. včasih me niti ne vzamejo s sabo. pozabijo name. hitijo naprej in živijo svoje žvljenje. srečni? sama obstojim nekje sredi poti. s prašnimi čevlji in in brez kompasa. pozabljena v trenutku. takrat na nebu ni zvezd in ne sonca. le neskončno dolga pot in polno niča okoli mene.
nič z ničem v niču. in jaz.
na obzorju ni nikogar ki bi me čakal, ponudil roko. vsi so odhiteli naprej in me pozabili ob robu ceste. samo.
jaz z mano. jaz in nihče drug.
včasih... ne zdaj...
dvomim v vse kar obstaja in kar je. danes, jutri, včeraj. dvomim celo v besede, ki jih pišem. v občutke, ki me preplavljajo. v trenutku. dvomim vase.
je prav dvomiti? preveč dvomim...
dvomim... in nočem dvomiti. želim si, da ne bi. pa so trenutki, ki me potisnejo v to. ki me prisilijo, da podvomim v vse nasmehe, poglede, objeme, besede. nočem
Ni komentarjev:
Objavite komentar