življenje je tako, da polzi med prsti. kot pesek. in zrnca se potem porazgubijo, izginejo, se skrijejo z vetrom. življenje hiti in ničesar ne čaka. ne moreš zavpiti stop in ustavilo se bo. ne moreš...
vse gre tako hitro. zdi se mi kakor, da bi bilo včeraj, ko sem ti še sedela v naročju in gledala smešni odsev na tvoji glavi. skupaj sva pohajkovala naokoli. iskala stare vijake na železniški postaji. jamrala nad hrupom nakladalnih strojev in nad nesnago, ki so jo pustili za seboj.vozil si me na kraj, ki ga ni več. tam sva se škropila in potapljala. spominjam se, da si me ti naučil skakati v vodo. na glavo, na bombico, na vse mogoče načine, ki sva se jih domislila.
po priimku sva enaka. po značaju še bolj, če je to mogoče. trmasta in neuklonljiva. saj vem, vedno drži tvoja beseda:)
sedaj si malce starejši. pa ne v srcu. rad bi počel vse enako, brez ovir. rab bi hodil naokoli, obrezoval drevje in popravljal stole. pa ti tvoji neokretni prsti tega ne dopuščajo, noge ne držijo več in v glavi roji le še ena misel...
prav dedkasto dedkast si. pravi dedek. malo godrnjajoč, s plešo in belimi lasmi. sediš na stolu pred hišo. ljubkovalno kličeš domačega ljubljenčka, za katerega si prisegal, da ga ne bo nikoli pri hiši. ko zaspi na ftelju pred televizijo rahlo pobesiš glavo in krepko povlečeš dreno.
kličeš nas po ljubkovalnicah in tvojih izmišljenih imenih.
ne maraš ugovorov, še bolj pa ne maraš če si nemočen...
tukaj si...
rada bi zavpila stop!
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar