obletavajo me, se usedajo name. kot prah na cesti po neskončnem polju. suhem in nerodovitnem. na tem polju vzletavajo vrani črnih, temačnih oči. in ljudje tam postanejo mrakobni. in vsi imajo temne kolobarje pod očmi. rjav prah nezaželenih besed, stavkov, črk in glasov se useda na mojo suknjo. pisano in izstopajočo v odtenkih sive. ne pomenijo ničesar. te besede. obležijo tam, ljudje pa jih še kar nalagajo, trosijo in ti jih polagajo na dušo. o tem kako živiš, kako naj bi živel in o tem kako oni ne živijo. valjajo se po ustih. spolzke, hinavske in lažno dobronamerne.
daj pustite, da izjočem svoje solze in smejim svoje smehljaje. da sanjam svoje sanje. ne njegovih. ne tujih. hočem pokazati kdo sem in se ne le slepo ravnati po nasvetih, navodilih in pravilih. sem kar sem. sprejmite me ali pa me pustite pri miru. ne nadevajte mi svojih pogledov na svet. vedno bom namreč gledala s svojimi očmi.
ne trudite se me spremeniti. tako ali tako bom vedno naredila po svoje.
u.
Ni komentarjev:
Objavite komentar